Za

Pomnilniške kartice so sestavni del današnjih naprav, saj so najcenejši način za povečanje kapacitete. Kupci nismo neumni, zato smo se kmalu začeli spraševati, ali je povečanje internega pomnilnika tablice ali telefona za 8 GB res vredno sto evrov razlike v ceni. Do istega spoznanja so prišli tudi proizvajalci predvsem nižjega cenovnega razreda opreme, ki so v želji po nižanju cene začeli vgrajevati manj internega pomnilnika in prilagati pomnilniške kartice višje kapacitete. Seveda internega pomnilnika največkrat ne moremo primerjati z razširjenim v obliki pomnilniških kartic, saj so slednje počasnejše, velikokrat pa narejene tudi iz drugorazrednega bliskovnega pomnilnika. Teh težav se verjetno vsi spomnimo pri poceni USB-ključkih, ki po nekaj zapisovanjih niso več delovali. Sodobne pomnilniške kartice so tu bistveno boljše, saj so narejene posebno za naprave, ki zapisujejo vse večje količine podatkov in jih tudi večkrat prepisujejo. Glavna težava pri pomnilniških karticah ni vzdržljivost, pač pa hitrost zapisovanja in branja – in tu se med karticami različnih proizvajalcev in cenovnih razredov opazijo in izmerijo razlike. Treba se je zavedati, da na hitrost delovanja naprave vpliva najpočasnejša komponenta v verigi – če imamo star ali cenejši fotoaparat, je omejitev pisanja najverjetneje že sam vgrajeni krmilnik, tudi če vanj damo najboljšo pomnilniško kartico, pa se razlika ne bo opazila, saj prednosti kartice ne bodo nikoli izkoriščene. Velja pa tudi obratno – na povprečno ceneno kartico naprava ne bo mogla v realnem času zapisovati recimo sneman HD-video 1080p, saj je pretok podatkov večji od zmožnosti zapisovanja kartice. Da bi se v teh številkah in hitrostih lažje znašli, so proizvajalci uvedli oznake oziroma razrede kartic. Najpogosteje najdemo oznake Class 4, Class 6 in Class 10. Številka za razred označuje hitrost (v MB/s), ki jo je že fragmentirana kartica sposobna v praksi dosegati za zaporedno zapisovanje (formatirana sveža kartica se običajno obnaša še bolje). Class 10 torej pomeni, da je kartica v najslabših pogojih zmožna še vedno zapisovati s hitrostjo 10 MB/s – o hitrosti branja pa ta oznaka ne pove nič. Tokrat smo si pogledali dve TakeMS-ovi microSD kartici s kapaciteto 16 GB in 32 GB. Obe kartici sta certificirani za hitrost Class10, obe prideta skupaj z vmesnikom do polne SD-velikosti. Po mesecu testiranja in vsakodnevnega zapisovanja na kartico s kapaciteto 32 GB smo izmerili hitrost delovanja še s programom CrystalDiskMark, s katerim sicer preverjamo hitrosti diskov. Kartica se je izkazala dobro, saj je pri sekvenčnem zapisovanju dosegla hitrost 12 MB/s, pri branju pa čez 23 MB/s. Čeprav ne zveni veliko, je to najvišja obstoječa Class specifikacija SD-kartic, hkrati pa tudi vzrok, da profesionalni fotoaparati, ki zahtevajo višji pretok podatkov, uporabljajo dvojno vzporedno zapisovanje na dve kartici. Kartica s kapaciteto 16 GB je primernejša za mobilne telefone in fotoaparate do srednjega razreda, 32 GB za tablice in zmogljive telefone ter hitre fotoaparate, obe pa sta dovolj hitri, da zajameta tudi Full HD 1080p film AVCHD v 30 fps, ki zahteva do 25 Mbit/s (to je 3 MB/s). Vsekakor izdelki TakeMS ostajajo dobra izbira, saj Nemci preverjajo kakovost, kar je prednost pred brezimenskimi kitajskimi proizvodi.

Proti

TakeMS ne ponuja dosmrtne garancije, kot jo najdemo pri mnogih drugih proizvajalcih (ki pa je v Evropi tako ali tako pravno neveljavna). Na trgu so že kartice s 64 GB, ki pa jih TakeMS še nima v ponudbi.

Moj mikro, poletje 2012 | Gregor Sluga