Smešno postaja, kako Samsung proizvaja nove modele tabličnih računalnikov. Ko se najnovejša družina še ne uveljavi dobro, je že napovedana nova. Kako naj kupec potem ve, kako se odločiti, katero tablico naj izbere? Težko! Razlike med generacijami so majhne in za večino uporabnikov resnično nepomembne. Hitrejši procesor, nekaj nove programske opreme, pa še kakšno tipalo vprašljive uporabnosti. Veliko pove podatek, da še vedno uporabljam Tab prve generacije z zaslonom velikosti 25 centimetrov (10,1 palca), in čisto solidno mi služi. Vmes so prišli Tab 2, 3 in 4, pa Tab Pro, tablice iz družine Note (dve generaciji) in še Note Pro. Zmeda. Simpatični izdelki, dobro delovanje. O izbranih materialih in na splošno o Samsungovem industrijskem oblikovanju pa imam svoje mnenje: slabo, niso me prepričali. Vsaj toliko ne, da bi zamenjal zdajšnjo tablico. Morda sem željo začutil pri eni, tablici s 30-centimetrskim (12,2-palčnim) zaslonom, vendar me je minila, ko sem pomislil, kako bom moral to zverino dnevno prenašati.
Oblikovno nič novega
In že dobim nova modela, tokrat iz družine Tab S. Oblikovno nič posebnega. Resda kompaktna in lahna tablica, vsaj model z 21-centimetrskim zaslonom (8,4 palca, drugi model ima 10,1-palčni zaslon), a še vedno »plastična«. Robni trak je videti, kot da je iz kovine, pa ni. Medeninasta barva roba (ali pa je zlata, kdo bi vedel) na sicer beli tablici je po mojem videti ceneno. Primerjava med izdelki Samsunga in Appla ali Sonyja pokaže, kdo je oblikovni kralj, kateri izdelki so iz boljših in dražjih materialov. Da ne bo pomote. Ne mislim, da so Samsungove tablice slabše od tekmečevih, predvsem Applovih. Dejal bom nekaj bogoskrunskega: v nekaterih pogledih so boljše.
Zaslon med boljšimi
Med boljše spada zaslon Taba S. Na živce pa mi gre dvoje: prikaz fotografije in gledanje filmov na tako ali drugače »omejenem« zaslonu. In to največkrat zato, ker črna ni res črna, temveč prej tisoče odtenkov sive. Višja ločljivost (2560 x 1600 pik) pri tem ni toliko pomembna, vsekakor pa ni odveč. Pravzaprav me čudi, da je na trgu malo mobilnih naprav, ki bi šle prek tako imenovane ločljivosti HD. Kar je res pomembno, je tehnologija zaslona AMOLED, ki prinaša, če se izrazim pristransko, svetle, žive, ostre, jasne, globoke barve. Pa tudi če bi se izrazil politično korektno, na koncu pridem do enakega rezultata. Prikaz fotografije ali kakovostnega videoposnetka na tem zaslonu je opazno boljši od prikaza na zaslonih tehnologije LCD. Ni pomembno, za katero izpeljanko te tehnologije gre. Kontrast, razmerje med najsvetlejšo in najtemnejšo piko je pri tem zaslonu v popolnoma drugi ligi.
Samsung pa ne bi bil Samsung, če ne bi vgradil še kakšne sebi lastne funkcije – v tem primeru »prilagodljivega zaslona« –, in jo obesil na veliki zvon. Namesto da bi tablica samodejno, glede na podatke svetlobnega tipala, prilagajala svetilnost zaslona, kar je čisto dovolj, uporablja RGB-svetlobno tipalo in prilagaja še druge parametre (ostrino, barvno zasičenost itd.). Sistem gre celo tako daleč, da zazna temperaturo svetlobe in njej primerno prilagaja belino slike zaslona. Ker sistem nima meje, v skrajnem primeru tako »napumpa« barve, da postane slika nerealna. Kaj storiti? Nič drastičnega. Delovanje funkcije spremenimo v »osnovno«. Še zmeraj uživamo v velikem barvnem razponu in kontrastnem razmerju, brez nerealno spremenjenih barv.
Preostalo nekje pod vrhom
V drugih pogledih je tablica kot tablica. Pričakovano hitra in zmogljiva. Od funkcij uporabniškega vmesnika mi je všeč možnost razdelitve zaslona na dva dela, pri čemer v vsakem teče druga aplikacija. V enem gledamo film, v drugem pa odpremo spletno stran, kjer je razložena njegova vsebina. Kdo pa še gleda filme, ne da bi vsaj delno vedel za njihov zaplet in konec? Vgrajen fotoaparat je soliden oziroma me je nekoliko presenetila kakovost fotografij, vendar ne morem reči, da ima fotografski del presežke. Kar pa zadeva zvočne zmogljivosti, tu ni posebnosti. Tablica ima dobro postavljena zvočnika na zgornji del roba krajše stranice, saj ju pri držanju tablice v »pokrajinskem« položaju z rokami ne prekrivamo. Glasnost zvoka je primerna, vendar se v hrupnejšem okolju nekoliko slabše sliši. Kaj naj rečem, pričakovana kakovost zvoka. Tablica ima tipalo prstnega odtisa v »domačem« gumbu, ki ga je podedovala od telefona S5. Skupaj z njegovimi slabostmi, zaradi katerega je pogojno uporaben. Prstni odtis pravilno prebere le, če s prstom podrsamo po tipalu pod ravno pravšnjim kotom. Malce bolj poševno in tipalo javi napako. Drugače povedati kot tako, da to tipalo ni primerno za redno uporabo, ne morem.
Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |
