Vse težje nas kakšna tablica prepriča, saj so si v različnih pogledih vse bolj podobne. Še vedno so sicer Applove tablice kot celota korak pred androidnimi tekmeci, a ti pravzaprav ne zaostajajo več toliko, kot so.

Poleg velikosti lahko pri Sonyjevi tablici pohvalimo njeno zmogljivost, dokaj solidno ločljivost zaslona, ki pa bi lahko bila višja, ter izredno tanko ohišje, odporno proti vodi. Ohišje je celo malce pretanko, saj tablica ni toga. Pod prsti se zvije, če jo primemo v kotih in poskusimo, kako trdna je. Na prvi pogled to ni velik problem, vendar si ne predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi se pomotoma usedli nanjo, potem ko smo jo odložili na kavč in pozabili, da je tam. Njena dodatna prednost je, da lahko deluje tudi kot zaslon igralne konzole PlayStation. Otrok bi se rad igral, starši gledali televizijo. Temu problemu se lahko izognemo.

Zmotilo pa nas je, prav tako kot pri telefonih Xperia, da je nanjo že naloženih toliko aplikacij, da je uporabniški vmesnik videti nepregleden. Pomaga, če po nastavitvi najprej izbrišemo vse zaslone in vse ikone aplikacije, nato pa si videz vmesnika oblikujemo po svoje. Očitno nekateri izdelovalci še vedno menijo, da imamo uporabniki raje bolj načičkan uporabniški vmesnik kot preglednejšega.

Če se odločimo za model, ki ima vgrajen vmesnik za mobilno omrežje (model LTE), postane tablica velik tablifon. Ima vse komunikacijske funkcije pametnega telefona, ker pa si ne predstavljamo, da bi tablico držali med pogovorom poleg ušesa, je ta možnost bolj kot ne uporabna z dodatnimi slušalkami. Dobra je tudi avtonomija baterije. Kar pa res moti, je cena. 400 evrov za osnovni model je nekoliko preveč.

Moj mikro Januar Februar 2015 | Marjan Kodelja |