Tako je na primer nastala monogamija, kar nekateri razumejo kot poenostavitev, in tako je nastal kolormeter, ker se je nekdo spomnil, da pravzaprav včasih ni treba meriti celotnega spektra, ampak samo tri osnovne barve – rdečo, zeleno in modro. Kar je precej ceneje od merjenja 16 ali več vzorcev. In cena je padla na sprejemljivo raven, vsak je lahko izdelal svoj ICC-profil – le da je malokdo vedel, kaj z njim početi. Predvsem pa kako z njim kaj početi.

KAJ JE BARVNI PROFIL

Vsaka naprava, ki nam prikazuje barve, ima omejen spekter barv, ki nam jih lahko prikaže. Te so omejene na skrajne točke prikazovalnih barv, običajno rdeče, zelene in modre, in te omejujejo t.i. procesno odvisne barvne prostore, dobesedno različne za vsako napravo posebej. Razlike so sicer mikroskopske, človeškemu očesu v glavnem nevidne, toda obstajajo. Med različnimi napravami (zaslon–projektor ali fotoaparat–tiskalnik) so razlike sicer ogromne, velike pa so tudi med novimi in starimi napravami. Čas, ta kruti sodnik vsej snovi, poskrbi, da z oksidacijo in razpadom barvil že tako majhen barvni prostor postane še manjši. Toda naše oko se prilagaja barvni kakovosti (predvsem pa ima zelooooo slab spomin) in sprejema tudi slabšo kakovost slike, kot jo je bilo navajeno. Sprejemamo slabšo sliko svojih monitorjev in blede slike iz fotoaparatov kot popolnoma normalne, misleč, da so take kot leta prej. Pa niso. Naše oko preprosto nima reference, na katero bi se lahko oprlo. Referenco nam lahko podajo samo elektronske naprave, ki imajo referenco vgrajeno in preverjeno. Taka naprava je kolormeter in z njegovo pomočjo lahko izdelamo barvni opis svojega monitorja.

TROJNA NASTAVITEV MONITORJA

Vsaka nastavitev monitorja je sestavljena iz treh delov – nastavitve razmer gledanja, strojnih nastavitev in ICC-opisa barvnega prostora naprave. Razmere gledanja obsegajo ogrevanje monitorja (vsaj 15 minut), preprečitev odsevov oken ali svetil od površine monitorja, nastavitev nivoja osvetlitve prostora (30 do 60 luksov) in po možnosti tudi barvne temperaturne osvetlitve (5500 K). Spyder3 omogoča meritev osvetlitve prostora in celo prilagaja profil nivoju te osvetlitve. Zanimivo je, da razmere za ocenjevanje barv zahtevajo monitor, ki ima okolje z refleksijo 18 % vpadne svetlobe, večina sodobnih monitorjev pa ima črn okvir. To je sicer dobro za predstavitve materialov, ker črn okvir poudarja barve, toda ne kaj preveč za barvno natančnost.

Nastavitev strojnih lastnosti monitorja je odvisna od tipa monitorja. Najpreprostejša je nastavitev LCD-monitorjev, kjer nastavljamo le svetilnost fluorescentne cevi, ki osvetljuje zaslon (backlight). Vse druge nastavitve so tako ali tako znotraj LUT-tabele in bi bilo vse skupaj le programska korekcija programske korekcije. Pri CRT-monitorjih in (sicer redkih) LED-monitorjih pa nastavljamo tako svetilnost, črnino kot tudi barvno temperaturo monitorja. Za vse te parametre sicer lahko dobimo tudi različna programska orodja, ki enostavneje ali na zahtevneje omogočajo nastavitev teh parametrov. Nekatere lahko izdelamo tudi sami in so nam vsaj za nadzor, če ne tudi orodje za nastavitev. Kolormetri, kot je Spyder3, pa nam omogočajo natančno izmero teh parametrov in nam pokažejo, v kakšnem stanju je dejansko naš monitor. Nastavitve teh parametrov so temeljni pogoj za izdelavo korektnega barvnega opisa našega monitorja.

Za okvirni opis vsakega RGB barvnega prostora potrebujemo samo nekaj podatkov – lege osnovnih barv (rdeče, zelene in modre) znotraj določenega prostora, nivo beline, nivo črnine in točno točko beline oziroma temperaturo bele barve. Referenčni prostor se imenuje CIE Lab in pomeni prostor vseh teoretično možnih barv. Kako velik je ta prostor, pove dejstvo, da človeško oko loči le 35 odstotkov barv, ki jih lahko opiše ta prostor. Ko imamo te podatke, lahko izdelamo ICC-profil, ki omogoča programčkom v našem računalniku, kot sta Microsoftov program ICM (Image Color Management) za pretvorbo ali Adobeov program ACE (Adobe Color Engine) za spreminjanje barv iz enega v drugi barvni prostor, da barve iz prostora naših fotografij (sRGB, AdobeRGB ali drug prostor, opisan v našem računalniku) pretvori v barve prostora našega monitorja. Tega dela postopka brez kolormetra ne moremo izvesti oziroma ga lahko izvedemo le z velikim znanjem in trudom.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Rajko Bizjak