Pametni televizor, povezan v internet, je očitna rešitev, vendar ima svoje slabosti. Strojna oprema v televizorju ni po zmogljivosti primerljiva z zmogljivostjo »računalniških« naprav, zato aplikacije delujejo počasi. Nove storitve in funkcije pa so mogoče le prek nadgraditve strojne programske opreme (»firmwera«), ki so pri starejših napravah vse manj pogoste. Ena od rešitev je pod televizor postaviti majhen namizni računalnik (ali starejši prenosnik), kar ni najlepše, drugi rešitvi, Googlovemu ChromeCastu, smo namenili samostojni članek, zato bomo v tem nekaj besed namenili kartičnim računalnikom oziroma mini računalnikom. Teh je veliko, izbrali smo tri, ki se med seboj razlikujejo v zmogljivosti, ceni in operacijskih sistemih in ki opisujejo različne kategorije teh naprav.
»Malina« (Raspberry Pi) je najcenejša možnost. Napačno je misliti, da zahteva veliko znanja. Ima vse, kar potrebujemo. Priključek HDMI, s katerim jo povežemo s televizorjem, priključek za fiksno domače omrežje ter vmesnik USB za priklop brezžične tipkovnice. Programsko opremo za začetnike (Noobs) prenesete z njihove strani, arhivsko datoteko odpakirate na pomnilniško kartico ter vse priklopite. Noobs vsebuje več operacijskih sistemov, v tem primeru, ko bo »malina« priključena na televizor, izberete medijski center RaspBMC. Sistem je enostaven za uporabo, je pa v osnovi Linux, zato na njem kaj tudi ne deluje. »Malina« je sposobna predvajati video ločljivosti HD, po drugi strani pa je strojna oprema manj zmogljiva, kar se kaže v čakanju pri uporabi nekaterih storitev ali pri nadgradnji programske opreme. »Malina« je kljub enostavnosti primernejša za uporabnike z dovolj tehnološke žilice, in ne za tiste, ki bi radi napravo prinesli domov, jo priklopili in začeli uporabljati.
Druga možnost je ključek s sistemom Android. Slabost je sistem Android, ki je bil narejen za naprave z na dotik občutljivimi zasloni, in ne za upravljanje z miško. Čeprav ima ta ključek dodan daljinski upravljavec, je upravljanje enako zamudno, kot je upravljanje pametnega televizorja, po drugi strani pa je dosegljivo vse iz Googlovega ekosistema. Mišljene so predvsem aplikacije. Da »malino« priključimo v brezžično opremo, moramo dokupiti USB-dodatek, ključ pa ima že integriran brezžični vmesnik. Android ni bil narejen za upravljanje tovrstnih naprav, zato se prej ali slej zavemo, da gre za celo vrsto kompromisov, ki jih moramo sprejeti, da tako povežemo splet, naprave v domačem omrežju in televizor v delujočo celoto. Če nič drugega, bomo prej ali slej naleteli na zapis datoteke, ki je sistem ne podpira, in potem bo zabava, kako problem rešiti. Tovrstni ključki so primerni predvsem za ljudi, ki bolj ali manj uporabljajo ustaljene storitve oziroma vire digitalnih vsebin in neradi eksperimentirajo.
Najzmogljivejša, a hkrati tudi najdražja možnost je mini računalnik z zmogljivim procesorjem, dovolj velikim pomnilnikom, diskom SSD in operacijskim sistemom Windows. Cena takšnega mini računalnika se hitro približa 500 evrom, po drugi strani pa imamo za televizorjem (ali pod njim) pravi računalnik, z dostopom do interneta, spletnih storitev, primeren tudi za igranje računalniških iger. Najbolj vsestranska rešitev od vseh treh, ki tudi omogoča največ.
Moj mikro, marec - april 2014 | Jan Kosmač
