Sonyju je uspelo tisto, kar najbolje zna, to je pomanjševanje. Na velikost žepnega kompakta, s tem mislimo čisto pravega žepnega kompakta, jim je uspelo stisniti fotoaparat s tipalom velikosti 13,2 x 8,8 milimetra in objektivom z začetno zaslonko f1,8. Za primerjavo je najboljši Nikon 1, ki ima enako veliko tipalo, a se po merah Sonyjevemu novincu ne more približati, če upoštevamo debelino z objektivom. S tem je Sony vso konkurenco pustil v prahu oziroma globoko razmišljajočo, kam naprej. Na eni strani kompakti dobivajo zelo svetle objektive, recimo Panasonic LX-7 ali Samsung ECX-2, a imata oba majhno tipalo. Problem globinske ostrine ostane, po drugi plati pa svetli objektiv spremeni razmerje pri občutljivosti. Če vzamemo klasičen kit objektiv, ki ga dobimo pri večini fotoaparatov, se slednjemu zaslonka začne pri f3.5, kar je za dve in pol zaslonki slabše. To pomeni uporabo ISO 3200 namesto ISO 800, večina brezzrcalnežev in cenejših DSLR-jev pri ISO 3200 ne blesti. Sony RX100 ima za približno 2/3 slabšo zaslonko kot prej omenjena Panasonic in Samsung, a mu večje tipalo omogoča doseganje višjih občutljivosti z manj šuma. Svetla zaslonka potegne za seboj tudi neostrino, ki je primerljiva z micro 4/3 fotoaparati pri 28 milimetrih. To postavi fotoaparat v drugačno luč, saj bo tako težje ugotoviti, ali je fotografija iz kompakta ali zrcalnorefleksnega fotoaparata. Vam je zdaj že bolj jasno, kaj je uspelo narediti Sonyju? Čeprav gre za čistokrvni kompakt, je Sony pustil dovolj manevrskega prostora za resne uporabnike. Gumbov je kar nekaj, prav tako cela vrsta programskih nastavitev. Še dodatna prednost: vsem gumbom lahko spremenimo nastavitve po svoje. Funkcijska tipka podpira do sedem različnih hitrih nastavitev, obroč poleg objektiva pa pride najbolj prav za ročno ostrenje. Čeprav pri slednjem fotoaparat vklopi povečavo, je Sony dodal še zanimivo možnost, tako imenovani »peaking«, ki omogoča zelo hitro ročno ostrenje brez povečave. Z vsemi temi možnostmi je RX100 primeren za širok krog uporabnikov, čeprav bi ga raje priporočali zahtevnejšim. Ob vseh teh prednostih omenimo tudi slabosti. V prvi vrsti je to cena, ki je krepko višja, kot bi pričakovali od tako majhnega kompaktnega fotoaparata. Pogrešali smo tudi spodoben makro način v teleobmočju. Kot, primerljiv z 28 milimetri, je sicer dokaj širok, a tisto pravo bi bilo 24 milimetrov. Slednje sicer ni nujno, ampak bolj naša želja. Kakor koli, Sony je s tem fotoaparatom dodobra premešal trg zahtevnejših kompaktov.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Alan Orlič |
