Prvi vtis Sonyjevega novinca je velikost. Ta presega mere običajnega žepa, a ima tudi pomembne prednosti. Najprej je tu odlična lega v roki, saj ohišje ni običajne, opekaste oblike, ampak desnico razvaja s konkretnim ročajem, spogledujočim se z razredom DSLR. Neobremenjenost z velikostjo omogoča tudi poslastice, kot so izskočna bliskavica (hkrati pogrešam sani za namestitev zunanje), svetlobno močan objektiv zelo radodarnega goriščnega razpona (31– 465 mm) in vrtljiv, resda le okoli vodoravne osi, LCD-zaslon. Razveseljivih malenkosti s tem še ni konec. Namesto v objektiv vdelanih občutljivih »garažnih vrat« leče v pospravljeni legi ščiti snemljiv pokrovček, prijazen tudi do orokavičenih rok ter pred izgubo učinkovito zavarovan z vrvico, pritrjeno na ohišje. Tu sta še hitro dostopna gumba za spreminjanje načina merjenja osvetlitve ter rafalnega fotografiranja s spreminjajočimi se nastavitvami (bracketing). Slednje ne sega le na običajni področji osvetlitve in beline, ampak tudi nečesa, kar Sony imenuje »color mode«, v praksi pa je videti bolj kot spremenljiv kontrast. Ta rešitev je uporabna, z vidika res preprostega rokovanja pa celo boljša kot pri marsikaterem modelu DSLR. Res velik poklon proizvajalcu tudi za daljinski upravljalnik, vključen že v škatlo in ceno fotoaparata. Poleg proženja lahko z njim nastavljamo tudi goriščno razdaljo in celo spreminjamo izbire v menijih. Še ena »zastonjska« pozornost je priložena velikanska sončna zaslonka.

Ima DSC-H50 sploh kaj slabih lastnosti? Nekoliko razočara dejstvo, da je v kukalu namesto leč nameščen še en, manjši LCD; takšna rešitev je sicer uporabna pri bližinski fotografiji (saj ni razlike med tistim, kar vidi objektiv, in zamaknjenim kukalom z lečami), sicer pa gre le za podvajanje nečesa, kar že obstaja (veliki LCD). Zamera gre še na račun nestandardnega USB-vhod s prekrivajočimi vratci, ki delujejo sumljivo krhka in so v odprtem položaju izpostavljena poškodbam.

Še nekaj besed o delovanju. Samodejno ostrenje je za ta razred fotoaparatov zares fantastično, v slabih svetlobnih razmerah pa ga iz zagate rešuje še močna pomožna lučka. Kakovost slike tudi pri najvišjih nastavitvah ni presunljiva, je pa morda šum visokih ISO-vrednosti (sežejo do 3200) zato manj moteč. Na voljo je veliko samodejnih programov slikanja, med njimi »sprožim, ko se zasmeješ«, zraven pa še resnejša polsamodejna (prednost zaslonke, časa) in popolnoma ročni način. Video zmore 30 sličic na sekundo pri ločljivosti 640 x 480 pik, kar ni ravno rekord, se pa zato odkupi z možnostjo ostrenja in optičnega zumiranja med snemanjem, pri tem pa ohrani tudi zvok.

Zdi se mi, da bi lahko o DSC-H50 kar pisal in pisal. V strnjenki vtisov pa lahko rečem, da ta mali velikan za svoj razred in ceno ponuja res veliko. Še posebej bo ustrezal tistim, ki jih velikost ne moti in jim seciranje fotografije na piko natančno ni hobi, znajo pa ceniti nezapleteno in hitro upravljanje, učinkovito delovanje ter kdaj posežejo tudi po nekoliko zmogljivejših funkcijah.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Črt Lopatič