T300 je prikupna škatlica srebrne, črne ali roza barve. Površina obsega vsega eno ozko dlan, v debelino pa je ni več kot radodarne tablice čokolade. Objektiv tudi med fotografiranjem ne zleze iz ohišja. V času neuporabe ga varuje še drsna zaščitna ploščica, kar je idealno za »prikrito nošenje« ali potovanja, saj v mehkem žepu ne potrebuje zaščitne torbice. Gumbi za osnovno upravljanje so samo štirje, vse drugo se nastavi prek velikega, na dotik občutljivega LCD-zaslona. Tistim z debelejšimi prsti ali daljšimi nohti pritiske nanj olajšuje priložena palčka, ki bi aparat naredila uporaben tudi v debelih smučarskih rokavicah, če le ne bi bili omenjeni štirje osnovni gumbi tako drobni. Meniji so pregledni, vendar pri veliko izbirah zahtevajo dodatno potrjevanje, kar, večinoma po nepotrebnem, podaljšuje nastavljanje. Grajo si zaslužijo tudi črke in simboli, saj so precej neostri. Tipalo zmore ločljivost do 10,1 milijona pik in razpon vrednosti ISO od 80 do 3200. Pri tem velja enako kot za večino kompaktnih fotoaparatov – zgornje vrednosti so tam pretežno zaradi vtisa oziroma »vojne številk« med proizvajalci, v praksi pa jim oviro pomenita kakovost objektiva in šum. Je pa umirjevalnik slike k sreči pravi (in ne le »digitalen«) – kljubovanju tresljajev pomaga s premikanjem tipala. Samodejno ostrenje je dokaj zanesljivo, v mraku priskoči na pomoč še močna lučka. V primerjavi s predhodnim modelom je kót zajema pri najkrajši goriščnici nekoliko širši, razpon pa je še vedno 5-kratni. Pohvaliti je treba še široko možnost retuširanja fotografij v aparatu, grajati pa kratek delavnik baterije.

Pod črto: Sony DSC-T300 si zasluži priklon, saj ni le še eden v nizu neizstopajočih, zgolj po imenu in v malenkostih različnih izdelkov. Tisto, kar mu gre očitati, pa bo imel priložnost popraviti naslednik, T500, katerega izid je že pred vrati.

Moj mikro, oktober 2008 | Črt Lopatič