Serija T je pri Sonyu že od nekdaj veljala za prestižnejšo in to velja tudi za zadnji model, ki smo ga preizkusili. Osnovne linije so enake, drsni pokrov je tako rekoč njegova zaščitna znamka. Ohišje je dokaj tanko in elegantno, število gumbov so snovalci poskušali spraviti na minimum. To pomeni nekaj več nastavitev po menijih, kar zahtevnejšim uporabnikom ne bo ravno po volji. Brez težav ga upravljamo le z eno roko, tudi za spreminjanje nastavitev. Če je bilo večje število pik pričakovano, je objektiv z daljšo goriščnico kar malo presenečenje. T100 ima v primerjavi s predhodniki petkratno spremenljivo goriščnico, vsi prejšnji modeli so imeli le trikratno. Umirjevalnik slike že v standardni opremi, če uporabimo avtomobilski žargon. Dobro so izvedli tudi zajem videa, čeprav bi se lahko malce bolj potrudili pri detajlih, kot je recimo trd skok na začetku in koncu spreminjanja goriščnice. Podobno kot W80 se tudi T100 ponaša z visoko občutljivostjo, seveda tudi tu velja, da je uporabna le za manjše izpise. Algoritmi za odstranjevanje šuma namreč posnetek zgladijo do te mere. da bolj spominja na sliko kot fotografijo. Pri nižjih občutljivostih je to bolje urejeno, tudi detajlov v posnetku je več. T100 je med prvimi fotoaparati, ki ima možnost prikaza slike na HDTV-sprejemnikih v HDTV-ločljivosti. Poteza, ki si zasluži vse pohvale, saj je teh sprejemnikov po dnevnih sobah čedalje več. Kar Sonyu manjka, je le še nepremočljivost, področje, na katerem je že bil, a trenutno na njem kraljujeta Olympus in Pentax. Počakajmo malo, morda se bo kaj spremenilo tudi v tej smeri.

Alan Orlič Belšak