Pri Sonyju so začeli agresivno v spodnjem segmentu in počasi stopnjevali nivo. A900 so napovedovali že zelo dolgo časa in ga končno čisto zares predstavili na letošnji Photokini.

Po videzu je novinec nadaljevanje zgodbe, ki jo je začrtal model A700, z glavno razliko v velikosti. Ohišje je namreč še malce večje in daje zelo robusten videz. Zaradi tega je tudi oprijem zelo dober, tako da marsikdo niti ne bo potreboval dodatnega baterijskega držala. Fotoaparat boste zelo lahko prepoznali, saj prizma kraljuje na zgornjem delu in mu daje zelo značilen videz. Seveda to ni le zaradi lepšega, ampak predvsem zaradi svetlega in velikega iskala. V primerjavi z Minoltinimi fotoaparati je Sony šel v malo bolj asketske vode, kar ni nič narobe. Glavne nastavitve so hitro dosegljive in to je najpomembnejše. Za dodatno pomoč poskrbi »vesela paličica« oziroma večsmerni gumb, s katerim upravljamo točke za ostrenje oziroma ga uporabljamo pri povečanem pregledu slik. V iskalu ni prav veliko informacij, ima pa zato poseben okvir, ki pride prav pri uporabi objektivov, namenjenim fotoaparatom z manjšim tipalom. Žal pri uporabi omenjenih objektivov ne osvetli oziroma ne označi dela, ki ga ne bo na fotografiji, kar bi znatno olajšalo njihovo uporabo. Prav tako ima oznake za format 16 : 9, a toplo priporočamo, da izreze raje delate z računalnikom. Če nič drugega, se lahko pozneje drugače odločite oziroma celo obdržite osnovni format. Točk za ostrenje je devet in so razporejene v rombu. Med njimi preklapljate z večsmernim gumbom, podobno kot ima to narejeno Canon.

A900 smo preizkusili z dvema objektivoma, Carl Zeissovim 85 mm f1.4 in Sonyjevim 50 mm f2.8 makro. Oba sta se dobro obnesla, čeprav sta malce počasnejša pri ostrenju od objektivov, ki uporabljajo za ostrenje ultrazvočni motor. Sony je poleg Pentaxa edini, ki uporablja za ostrenje motor v fotoaparatu, in ne v objektivu. Žal Carl Zeissovega novinca 16–35 mm f2.8 še ni bilo na voljo, a ko bo, ga bomo zagotovo preizkusili. Kljub 24 milijonom pik sta se oba objektiva izkazala z ostrino, kar kaže, da imajo proizvajalci še nekaj zaloge. Skeptični smo bili tudi pri visoki občutljivosti, a se je tudi tu A900 dobro izkazal. V zapisu JPEG je videti kar nekaj šuma, a se ga da že programsko v fotoaparatu odstraniti. Še bolje je uporabiti zapis RAW, ki bo z dobrim programom za pretvorbo iztisnil zadnji bit informacije.

Sony je torej resno zakorakal na področje digitalne fotografije in njegov cilj zagotovo niso le amaterski, ampak tudi profesionalni fotografi. Čeprav A900 ne moremo priporočiti športnim fotografom, zmore namreč le pet posnetkov na sekundo, ga lahko zato brez težav vsem drugim, predvsem »poročnim« in studijskim. Slednjim visoka občutljivost navadno ni pomembna, večjo vlogo igra ločljivost. Tu Sony za zdaj zmaguje in s Carl Zeissovimi objektivi utegne biti zmagovalna kombinacija. Čeprav je cena postavljena zelo agresivno, zamerimo Sonyu le eno, da namreč enači dolar in evro, čeprav je med njima okoli 30 % razlike. Drugo pa bodo opravili njihovi trenutni uporabniki, ki želijo kaj več, in A900 v tem trenutku to tudi ponuja.

Moj mikro, november 2008 | Alan Orlič Belšak