Stara oznaka, novo ime. Malce nostalgije ne škodi, a od tu naprej se že začne nov pristop. Sonyev novinec v prvi vrsti meri na zamenjavo za zdaj že dokaj ostarelo Konico Minolto 7D. Nekatere značilnosti so ostale podobne, drugje se pozna, da želi novi lastnik narediti stvari drugače, po svoje. Začnimo kar pri ohišju. Slednje se drži še starih Minoltinih pravil, kar preprosto pomeni, da je zelo ergonomično oblikovano. V rokah se odlično drži, desni odebeljeni del je še dodatno prilagojen držanju in občutek je res dober.
Naslednje, kar pade v oči, je pomanjkanje vrtljivega gumba na desni strani. Namesto tega je nekaj gumbov, ki se na veliki površini kar izgubijo, saj A700 nima dodatnega zaslona z informacijami. Slednjim je namenjen kar glavni zaslon, kjer lahko izbirate, koliko informacij hočete imeti izpisanih. To je po svoje dobro, saj je zaslon velik in s tem preglednejši, poleg tega ima fotoaparat tipalo za kot držanja fotoaparata in izpis prilagaja orientaciji. Zaslon se samodejno izklopi, ko fotoaparat približamo očesu, za kar poskrbi posebno tipalo poleg okularja. Prazen prostor je nekaj, na kar se je treba navaditi, a je bolj ali manj postranskega pomena. Gornji gumbi so dobro dosegljivi, le navaditi se treba, kje so. Slednje seveda pride »v prste« z uporabo. A700 ima dva vrtljiva koleščka, enega pred sprožilcem in drugega na zadnji strani. Slednje pride zelo prav v ročnem načinu, saj z enim nastavljamo čas, z drugim pa zaslonko.

Na zadnji strani fotoaparata najdemo še smerni gumb, ki malce spominja na pomanjšano »veselo palico« (joystick po domače). Z njim si pomagamo pri navigaciji po menijih oziroma izbiramo točke ostrenja. Teh je 11, sredinska pa se ponaša z dvojnim križnim tipalom. Slednje pomeni natančnejše ostrenje v slabih svetlobnih razmerah, kar pride velikokrat zelo prav.
To seveda ni edina novost, ki jo je Sony pripravil. Če se vrnemo na LCD-zaslon − ta se ponaša s kar 940.000 pikami! To je štirikrat več, kot jih imajo fotoaparati drugih proizvajalcev. Zaradi tega je ocena ostrine slike veliko lažja in praktično ni potrebe po pregledovanju s povečavo. Iskalo je veliko in svetlo, kar je pravo olajšanje v primerjavi z večino cenejših zrcalnorefleksnih fotoaparatov. Pri dobri osvetlitvi lahko brez težav ostrimo ročno, kar je pri manjšem iskalu velikokrat loterija.

Sony ne bil zvest svojemu imenu, če ne bi dodal nekaterih svojih posebnosti. Na oranžno barvo na obroču in fotoaparatu smo se čisto lepo navadili in lahko celo zapišemo, da je nekaj posebnega. Se pa sprašujemo, zakaj ima fotoaparat izhod HDMI oziroma koliko fotografov sploh uporablja video izhod na svojem zrcalnorefleksnem fotoaparatu? Pri kompaktnih modelih je to še nekako razumljivo, a kaže, da bo to postala stalnica tudi pri teh fotoaparatih.
Glavna novost je seveda novo tipalo, ki poleg višje ločljivosti prinaša boljše odstranjevanje šuma. Kar drugi počno naknadno, Sony naredi že na samem tipalu in s tem prihrani čas ter dodatno zmanjša šum. Zato so si lahko tudi dovolili in dvignili občutljivost na spoštljivih ISO 6400. Šum je sicer že lepo viden, a ga ni veliko in posnetek je uporaben tudi za večje povečave. Za primerjavo: kompaktni fotoaparati pokažejo tak šum pri ISO 400. Fotoaparat ima vdelan umirjevalnik slike, tako kot predhodniki. Obnese se zelo dobro, saj lahko z malce truda fotografirate pri bistveno daljših časih, a posnetek še vedno ne bo stresen. Nastavimo si lahko tudi možnost, da fotoaparat začne ostriti takoj, ko ga približamo očesu. To je sicer uporabno, a fotoaparat bo začel ostriti tudi v primeru, če ga imamo naslonjenega na telo. S petimi posnetki na sekundo A700 ni med najhitrejšimi, a zadošča tudi za resno uporabo. Marsikomu bo prišla prav možnost izbire treh posnetkov na sekundo, na primer na porokah, kjer dogajanje vseeno ni tako hitro. V menijih se najde še vrsta možnosti, ki uporabniku omogočajo prilagajanje fotoaparata, na voljo so tudi tri mesta za lastne hitre nastavitve. Ne smemo pozabiti niti na ohišje, ki je narejeno iz magnezijeve zlitine ter odporno na slabše vremenske razmere. Paziti morate le, da je tudi objektiv enako zaščiten.

Za konec naj omenimo še objektiv, ki bo na voljo poleg fotoaparata. Sonyjev 16−105 mm z zaslonko f3,5−5,6 se je izkazal kot odličen izdelek, saj pokriva od širokega kota do teleobjektiva. Primeren je tako za družinsko kot za reportersko rabo, čeprav bi tam prišlo prav še malce več svetlobe. Ostrenje je notranje in je zelo hitro, čeprav objektiv nima lastnega motorja, ampak ga premika fotoaparat. Najbližja razdalja je 40 cm, kar sicer ni dovolj za resen makro, a temu objektiv niti ni namenjen.

Sonyu je uspelo narediti dober komplet, ki bo brez težav navdušil tudi profesionalne uporabnike, s ceno pa je še vedno dosegljiv amaterjem. Slednje je za prodajo tudi najpomembnejše. Vsekakor dober odgovor na druge novince, kot je recimo Canonov 40D ali Nikonov D300.

Alan Orlič