Počasi bo čas, da rečemo Sonyju: hvala lepa za vse novosti. Sliši se morda ironično, a še zdaleč ni mišljeno tako. Sony je nekaj časa lovil druge, zdaj pa so se očitno odločili za zamenjati prestavo in postati zelo pomemben igralec na trgu. Pri kompaktnih modelih jim je to nedvomno uspelo, naslednji logični korak so seveda zrcalnorefleksni fotoaparati. Oziroma – ali jih bomo v prihodnosti še tako imenovali? Najboljše smo pustili za konec, kot se seveda spodobi. A33 je na prvi pogled zelo podoben drugim zrcalnorefleksnim fotoaparatom, a pogled skozi iskalo pokaže čisto drugačno sliko. Elektronsko, iz elektronskega iskala. Namesto zrcalca, ki preusmerja svetlobo v prizmo, je na njegovem mestu polpropustno steklo, ki večino svetlobe spušča na tipalo, del pa je odbije na točke za ostrenje. Pri Sonyju so si tudi izmislili novo okrajšavo za tak fotoaparat, SLT (Single Lens Translucent – polprosojno). Zanimivo pri tem je, da Sony ni odkril nekaj novega, ampak le uporabil na malce drugačen način. Fotoaparati s polprosojnim steklom so znani že dolgo časa, med bolj znanimi je bil Canon F1. V osnovi sicer ni imel tega, imela pa ga je posebna različica tega fotoaparata, namenjena fotoreporterjem in s posebnim nastavkom za film, ki je imel namesto 36 kar 250 posnetkov ter je deloval z 9 posnetki na sekundo. Govorimo o letu 1972, ko so bili digitalni fotoaparati znanstvena fantastika.
Dolg uvod za novinca, a si ga vsekakor zasluži. Sony je namreč na zelo zanimiv način združil preteklost s prihodnostjo in naredil nov tip fotoaparata, kar bodo drugi proizvajalci zelo kmalu kopirali. S tem, da se je znebil zrcalca in prizme, je med drugim tudi pocenil izdelavo, obenem je lahko naredil fotoaparat bistveno hitrejši. Že A33 zmore zelo spodobnih 7 posnetkov na sekundo, medtem ko zmore A55 kar 10 posnetkov na sekundo. V tem cenovnem razredu in tudi malce višje vsekakor trenutni rekord. Drugo vprašanje je, kaj bo amaterski fotograf, ki mu je tak fotoaparat namenjen, s tem sploh počel? A za zdaj pustimo to ob strani. Kar preseneča pri A33, je razmeroma majhno ohišje. Če ga primerjamo z A580, je v višino za 14 mm nižji, prav tako je v dolžino krajši za 12 mm. Podobne mere ima na primer Olympus E-450, ki spada med manjše fotoaparate. Kljub temu se novinca v roki drži zelo dobro, seveda na račun odebeljenega desnega dela. Tudi v večjih rokah ne bo izgubljen, le preprosto manjši je. Elektronsko iskalo je veliko in pokriva celotno površino tipala. Tudi tu Sony orje ledino, saj večina fotoaparatov, razen krepko dražjih modelov, v iskalu pokaže le okoli 95 % slike. Za ostrenje skrbi 15 točk, ki bi lahko bile širše razporejene. Vklopimo lahko vse, posamično ali delamo le s centralno. Ker se polprosojno steklo ne premika, lahko fotoaparat brez težav ostri ves čas in bistveno hitreje, kot to počno kompaktni fotoaparati. Slednji namreč ostrijo s pomočjo glavnega tipala, kar je zamudnejše in seveda počasnejše. Gumbi na fotoaparatu so dobro razporejeni in prek njih dosežemo praktično vse pomembnejše možnosti. A33 ima seveda vse pomembnejše programe za fotografiranje, pohvalimo lahko samodejno sestavljanje panoramskih posnetkov, 3D- fotografije pa bodo morale še malo počakati na ustrezne TV-sprejemnike. Občutljivost ISO je zelo podobna tisti pri modelu NEX5 in je primerljiva z drugimi podobnimi modeli v tem cenovnem razredu. Fotoaparatu praktično ni kaj očitati, še največ zmrdovanja bo verjetno nad njegovo velikostjo. A določene možnosti, predvsem hitrost delovanja in tudi ostrenja, pa močno presegajo ceno. Zato lahko ta Sonyjev korak le pohvalimo in čakamo, kaj bodo predstavili drugi.

Moj mikro, oktober 2010 | Alan Orlič Belšak