Večina proizvajalcev je leto začela dokaj previdno, v pravo ofenzivo se je spravil le Sony. V kratkem času so namreč napovedali kar tri zrcalnorefleksne fotoaparate. Model A200 smo že preizkusili, tokrat je na vrsti A300. Glavna razlika med fotoaparatoma je predvsem živ pregled slike, v drugih lastnostih sta si dokaj podobna. A ravno z živim pregledom slike je fotoaparat še dodatno zanimiv, in način, kako ima to narejeno, ga postavi krepko pred konkurenco. Novinec ima dve tipali, podobno kot je pred časom že imel Olympus E-330. Razlika je v načinu izvedbe, čeprav imata oba drugo tipalo v gornjem delu, poleg prizme. Pri Olympusu tipalo nadomesti eno odbojno steklo, tako da del svetlobe pade nanj, del pa gre naprej proti iskalu. Zaradi tega je motiv malce slabše viden, v kombinaciji z majhnim iskalom je bolje uporabiti kar živ pregled slike. Sony je to rešil drugače, vklop živega pregleda je mehanski, iskalo se zatemni in tipalo premakne v lego, kjer sprejema svetlobo. Tako jim ni bilo treba žrtvovati ničesar, saj je tipalo, ko ga ne uporabljamo, skrito. Ta izvedba živega pregleda ima kar nekaj prednosti, vse funkcije fotoaparata namreč delujejo normalno, tudi ostrenje. Zaradi tega mine zelo malo časa od pritiska na sprožilec do zajema fotografije in lahko rečemo, da je to zaenkrat najboljši način združitve obeh svetov, zrcalnorefleksnega in kompaktnega.

Sony pri A300 poleg živega pregleda slike ni naredil drugih revolucionarnih korakov. Fotoaparat je majhen in se v roki lepo drži. LCD je samo eden, zadaj, za zgornjega zaradi same velikosti fotoaparata niti ni prostora. Gumbov po pričakovanju ni veliko, večina funkcij je dosegljiva prek menija. Snovalci so imeli v mislih, da bodo uporabniki veliko uporabljali živ pregled slike, zato je zaslon vrtljiv. Žal ga lahko nagnemo le navzgor ali navzdol, način izvedbe, kot ga ima Olympus E-3, bo počakal na nove modele. Zaradi tega je zadnja stran fotoaparata rahlo debelejša, kot bi lahko bila, a to ne moti pogleda skozi iskalo. Pri živem pregledu slike lahko vklopimo tudi do 2x povečavo, a to ima enako funkcijo kot pri kompaktnih fotoaparatih – na račun zmanjšane ločljivosti naredi fotoaparat 2x povečavo. Ni recimo namenjena lažjemu ostrenju, kar bi bila bolj pričakovana možnost.

Različnih programskih nastavitev za fotografiranje je kar nekaj, tako da bodo na svoj račun prišli tudi tisti, ki niso vešči nastavitev časa ali zaslonke. Pomembnejše funkcije so dosegljive prek gumbov, preostale prek menija. Zanimivo je, da ima recimo izravnava beline pri prednastavitvah še dodatno možnost popravljanja barv, kar bodo izkoristili izkušenejši uporabniki. V meniju je tudi možnost povečanja dinamičnega obsega, ki jo je pametno izkoristiti. A300 razočara le pri šumu, ki je pri ISO 1600 že lepo viden. Odstranjevanje šuma v fotoaparatu je že malce preveč agresivno in fotografija je videti, kot da bi bila narisana. Najvišja občutljivost, ISO 3200 ima vse to še dodatno izraženo in izguba detajlov je še večja. Meja uporabnosti je okoli ISO 800, pri vseh nižjih občutljivostih je seveda rezultat še boljši. Na srečo ima A300 umirjevalnik slike, ki dobro opravi svoje delo.

Za konec se malce vrnimo v zgodovino, ko je Sony predstavil R1. Ta fotoaparat je na neki način povezal kompaktne in zrcalnorefleksne fotoaparate, saj je imel veliko tipalo, v osnovi pa je bil čisto klasičen kompaktni fotoaparat. Po prevzemu fotografskega dela Konice Minolte so bile napovedi jasne – glavna usmeritev je zrcalnorefleksni svet, kjer Sony jasno kaže, da želi postati pomemben igralec. Zaradi tega naslednika R1 niti ni bilo za pričakovati, čeprav je bil dobro zastavljen. A po drugi strani je A300 korak v to smer, saj ponuja najboljše iz obeh svetov. Nad tem fotoaparatom bodo navdušeni vsi tisti, ki bi radi presedlali iz sveta kompaktnih fotoaparatov med zrcalnorefleksne oziroma naredili nadgradnjo R1. Še priporočilo za objektiv: če želite vrhunsko optiko, je odgovor le eden, in sicer 16–80 mm f3,5–4,5. Pokriva čisto enako območje kot R1, prav tako ga krasi napis Carl Zeiss. Malce cenejši in z daljšo goriščnico je 16– 105 mm f3,5– 5,6, ki ponuja malce daljšo goriščnico, a ima slabšo svetlobno vrednost. Izbire je dovolj, le odločiti se je treba.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Alan Orlič