Čakali smo ga dolgo časa, a le dočakali. Vprašanje za dobrih 600 evrov: Se je splačalo? DP1 je fotoaparat, ki je začel buriti duhove takoj, ko so ga napovedali. Majhen, stalna goriščnica, veliko tipalo. Vse je res. Oblika se je sicer spremenila, a osnova je ostala. Tipalo je enako, kot ga ima SD-14, in to je tisto, kar je marsikomu tudi najpomembnejše in ga seveda krepko razlikuje od drugih kompaktnežev. Pravzaprav je bil pred DP1 le Sony DSC R1, ki pa niti pod razno ni bil tako majhen, poleg tega ga že davno ni več v redni prodaji. Sigma je torej trenutno edina, kar je že eden od razlogov za tako ceno. Drug, manj očiten je, komu je fotoaparat sploh namenjen. DP1 skuša biti tako majhen, kot je to le mogoče. Če bi lahko objektiv še malo stisnili, ne bi veliko odstopal od povprečnega kompaktnega modela, tako pa postane krepko debelejši. Manjši oziroma povprečni žepi torej odpadejo. Vse to je odeto v kovinsko ohišje, kar daje fotoaparatu zelo trden občutek. Objektiv je primerljiv z 28 mm v klasiki in ima zaslonko f4. O tem, ali bi boljša svetlobna vrednost krepko podražila fotoaparat ali pri Sigmi preprosto čakajo z njo na naslednika, lahko le ugibamo. Vsekakor bi bili izboljšanja na tem področju še najbolj veseli. Gornji del fotoaparata spominja na zrcalnorefleksne, saj ima vrtljiv gumb s programi. Tu se skriva eden od odgovorov, komu fotoaparat ni namenjen. Programov s sličicami namreč ne boste našli, so le štirje osnovni načini – avtomatski, oba polavtomatska (prioriteta časa in zaslonke) ter ročni. Za vsak primer je tu še popolnoma avtomatski način, ki onemogoča ročno ostrenje in nastavitev občutljivosti. Pod njim se skriva drug vrtljiv gumb, ki je skoraj v celoti skrit v ohišje in je namenjen ročnemu ostrenju. Malce spominja na stare fotoaparate, predvsem na starejše Leice. Bliskavica je skrita v ohišju in jo moramo pred uporabo dvigniti. Da ne bi bila njegova moč preveč vprašljiva, je tu še vodilo za izmenljive bliskavice, ki ima še dodatno funkcijo, služi namreč kot nosilec za optično iskalo. Zdaj je že čisto jasno, v katero smer pes taco moli, proti taboru Leicinih uporabnikov. Če je fotoaparat po zunanjosti dobro dodelan, so meniji bolj špartanski oziroma všečni na pogled. Nastavitev je kar nekaj, med njimi je na prvem mestu občutljivost. Tako je hitro dostopna, čeprav bi bili gumba na ohišju še bolj veseli. Uporaba fotoaparata je svojevrstno doživetje, saj nas samodejno ostrenje vrne nekaj let nazaj. Je namreč počasno, občasno zgreši ostrino in v slabših svetlobnih razmerah hitro odpove. Zakaj je tisti vrtljivi gumb za ročno ostrenje, postane hitro jasno. DP1 tudi ne blesti pri hitrosti shranjevanja, a na to se je lažje navaditi. Foveonovo tipalo je znano po šumu in tudi tu se ga hitro opazi pri občutljivosti ISO 400 ali 800. Rezultat je še vedno veliko boljši kot pri večini kompaktnih modelov, a vseeno bi na račun večjega tipala pričakovali kaj več. Objektiv je dobro zasnovan in dosega dobre rezultate na vsej površini, tudi pri odprti zaslonki.

Komu je torej Sigmin novinec namenjen? Glede na tehnične lastnosti ga prekaša marsikateri kompaktni model za tretjino cene, a temu tržnemu segmentu fotoaparat niti ni namenjen. Svoje uporabnike išče predvsem med tistimi, ki imajo radi na eni strani poulično oziroma reportažno fotografijo, po drugi strani pa ljubiteljem narave. Povsod tu je široki kot pomemben, prav tako velikost, čeprav bi pri reportažni fotografiji svetlejši objektiv prišel zelo prav. Če pogledamo druge fotoaparate na tem področju, denimo Leico M8 ali Epsonov RD-1, imata oba še bistveno višjo ceno, da cenah objektivov niti ne govorimo. Sigmi je uspelo najti tržno nišo, ki je trenutno prazna, ali bo fotoaparat postal legenda, pa bo pokazal čas.

Objavljeno: Moj mikro, Maj 2008 | Alan Orlič