Operaterja – po naših podatkih o nadgradnji na LTE vse bolj razmišlja tudi Tušmobil – za omrežje izkoriščata frekvenco 1800 oziroma tiste pasovne širine, ki jih imata znotraj tega območja proste ali jih sprostita, saj na tej frekvenci deluje tudi omrežje GSM. Hitrejši razmah omrežja LTE zato lahko pričakujemo, ko bo država (končno) podelila frekvence, ki so bile sproščene zaradi prehoda na digitalno oddajanje televizijskih programov (800 MHz). So pa te frekvence še pod velikim vprašajem. Koliko denarja bo država zahtevala za koncesijo in kakšne tehnične pogoje bo operaterjem postavila? Izkušnje iz tujine so različne, v Veliki Britaniji so na primer iztržili veliko manj denarja, kot so pričakovali in že »zapisali« v proračun, je pa tudi primer države, kjer so ustavili draženje, saj so ponujene cene narasle. Predstavniki države so bili v tem primeru pametni in so razumeli, da če se bodo operaterji finančno izčrpali pri plačilu koncesije, ne bodo mogli dovolj investirati v kakovostno omrežje. Kako bo pri nas? Ker poznamo apetite države, se zadnji primer pri nas ne more pripetiti, prej bi stavili, da bo država postavila visoke finančne zahteve.

Tehnično gledano je LTE polnokrvno IP-omrežje (z vgrajeno podporo za Ipv6), zato ne omogoča »klasičnega« prenosa govora ali kratkih sporočil, tudi to morata biti v obliki IP-prometa ali pa mora omrežje (oziroma telefon) znati preklopi na starejše tehnologije, LTE pa uporabljati le za hiter prenos podatkov. Teoretična hitrost pri LTE naraste na okoli 100 Mb/s, tehnologija pa tudi uporablja ločena kanala za prenos podatkov v smeri k in od uporabnika. Prav tako je pomembno, kolikšno širino kanala operater namenja za LTE, kar je zelo odvisno od obremenjenosti frekvenčnega pasu. Si.mobil v Ljubljani uporablja 5-MHz, na Bledu 10-MHz ter na Brniku 15-MHz kanale, Mobitel pa v mestih 10-MHz, na področjih, kjer obremenjenost ni prevelika, pa tudi 15-MHz. Pasovna širina je pomembna zaradi doseženih hitrosti v omrežju.

LTE v praksi: Kot smo navajeni pri starejših tehnologijah, ki so na papirju obetale visoke hitrosti prenosa, tudi v primeru LTE ne moremo govoriti o stabilnih razmerah. Opazno krajša je latenca (ping), ki se večinoma giblje med 30 in 40 ms. Izboljšanje tega časa pomeni veliko, v praksi pa se kaže na primer v večji odzivnosti spletnih strani – čas, ki preteče od vnosa naslova strani in začetka njenega prikazovanja na zaslonu. Dosežene hitrosti so zelo različne. Opazili smo primer, ko je bila hitrost v smeri od uporabnika (uplink) višja od hitrosti v smeri k uporabniku, večinoma pa je obratno. Vse meritve so bile narejene z aplikacijo Speedtest.net, v različnih časih in v različnih delih Ljubljane, v povprečju pa lahko govorimo, da se dosežene hitrosti gibljejo med 20 in 30 Mb/s (k uporabniku). Glede tega nismo opazili večjih razlik med Mobitelovim in Si.mobilovim omrežjem, če zanemarimo, da je Si.mobil v Ljubljani za zdaj LTE-ju dodelil »ožji« kanal.

Moj mikro, maj – junij 2013 | Marjan Kodelja |