Za

Proizvajalci magnetno-mehanskih trdih diskov so zadržani že od prvih dni bliskovnega pomnilnika ter njegove uporabe za namene trajnega shranjevanja in delovanja v obliki trdih diskov računalnikov. Spomnimo se WD-jevih internih dokumentov, ki so predvidevali, da se bomo zaradi težav s samo tehnologijo, težavno množično proizvodnjo ter z zanesljivostjo in visoko ceno množični uporabi SSD-diskov izogibali še nekaj let. V prvi fazi so sami predvideli predvsem hibridne diske v obliki velikih in prostornih mehanskih diskov, ki pa bodo imeli vgrajen še manjši del bliskovnega pomnilnika. Čeprav smo po tihem pričakovali tak hibridni disk že v časih prvih cenejših SSD-diskov, pa se je materializiral šele v letu 2010 v obliki diska za prenosnike Seagate Momentus Hybrid. V namiznikih pa zavoljo višje cene SSD-diskov že dlje časa priporočamo nakup hitrega SSD-diska, na katerega namestimo operacijski sistem in aplikacije, ter dveh prostornih mehansko-magnetnih diskov, ki jih zavoljo varnosti postavimo v navezo RAID 1 – za hrambo podatkov. Seveda v prenosnikih take postavitve diskov ni moč doseči, saj imajo v primerjavi z namiznimi računalniki običajno le eno samo mesto za disk. Prav zato smo si od prvega hibridnega diska za prenosnike veliko obetali – ne le večjo hitrost in prepustnost, tudi nižjo energijsko porabo. V teoriji disk datoteke, do katerih dostopamo pogosto, shranjuje na bliskovni pomnilnik, mehanski del diska, ki je energijsko precej potratnejši, pa lahko med tem počiva oziroma je v pripravljenosti. Ker je velikost bliskovnega pomnilnika omejena (4 GB), se nanj shranjujejo le manjše datoteke, samo razporejanje pa upravlja Seagatov krmilnik Adaptive Memory. Tako disk prilagaja vsebino dela SSD uporabniku in njegovemu načinu dela z računalnikom. Pohvaliti velja Seagate, saj je bliskovni pomnilnik vzdržljivejšega in hitrejšega tipa SLC. Disk, katerega mehanske plošče se sicer vrtijo s hitrostjo 7200 obratov na minuto, tako zaganja računalnik do 40 % hitreje kot običajni 7200 rpm mehanski disk. Seagate je našel poceni način za povečanje hitrosti, saj je hibridni disk le nekaj deset evrov dražji od običajnega, s to kapaciteto pa več sto evrov cenejši od pravih SSD-diskov. Hkrati je energijska poraba ostala na isti ravni.

Proti

Seagate v prodajnih gradivih zatrjuje, da se z uporabo diska približamo hitrostim, ki jih ponujajo diski SSD oz. diski z 10.000 rpm. To velja le v redkih primerih. Programi za merjenje hitrosti diskov – z izjemo programa, ki meri različne scenarije uporabe (PCmark Vantage) − razlike glede na samo mehanske diske ne zaznajo in XT ostaja več kot dvakrat počasnejši od hitrih SSD-diskov. Ko pa večkrat zaženemo isto aplikacijo in se disk nauči, kaj pogosto uporabljamo, te postanejo hitrejše v primerjavi z mehanskim diskom. Ni veliko, a morda dovolj, da upraviči malo cenovno razliko.

Moj mikro, november 2010 | Jaka Mele