O njih smo prvič slišali leta 2011, z razlago, da bodo najprej na voljo le na hitro rastočih trgih Kitajske, Indije, Afrike in tako naprej. Za kaj sploh gre? Ne delujejo vsi brizgalni tiskalniki enako. Naprave za domačo rabo večinoma delujejo po termičnem načelu brizganja, ki ga je izumil Canonov inženir Ichiro Endo leta 1977. Tiskalna glava ima komore (votlino) z grelci. Ko želimo, da kapljica izleti skozi šobo na papir, električni tok steče skozi grelec, ta segreje črnilo (hitro izparevanje), v komori nastane mehurček višjega pritiska, ki požene kapljico črnila skozi šobo. Potiskanje kapljic skozi šobe poteka hitro, vendar temperatura povzroči deformacijo materiala, kar je razlog, da imajo te glave razmeroma krajšo dobro trajanja. Toliko krajšo, če gre za poceni glave za enkratno uporabo, ki imajo rok trajanja največ nekaj sto izpisov (menjamo jih skupaj z novim črnilnikom). Večina zahtevnejših komercialnih in industrijskih tiskalnikov ter malo število naprav za domačo rabo (med njimi Epsonove) pa uporablja piezoelektrično načelo. V ozadju komore je namesto grelca piezoelektrična snov. Ta spremeni obliko, ko skoznjo steče električni tok, kar povzroči višji pritisk v komori in kapljica izleti skozi šobo. Tiskalniške glave so trajnejše, a tudi dražje zaradi višje cene piezoelektrične snovi, ki jo vsebujejo. Pri teh tiskalnikih glav, ko zmanjka črnila, ne menjamo.
Tu morda leži razlog za »drastično« Epsonovo potezo. Njihove glave so trpežnejše in predvsem dražje od glav tiskalnikov, ki uporabljajo termično načelo, zato je bolj občutljiv, če kupec njegovega tiskalnika v času uporabe črnilnikov ne kupuje pri njem. Ima pa Epson še eno težavo. Zaradi trpežnejših glav so Epsonovi tiskalniki postali eni od bolj zaželenih za modifikacije (skupaj z nekaterimi dražjimi modeli nasprotnega tehnološkega tabora s fiksnimi termo glavami). Ker je črnilo drago, celo tako, da je cenejša enaka količina marsikatere snovi, za katere mislimo, da so dragocene, so se kmalu pojavile zamisli, kako vse skupaj poceniti. Eden od načinov je predelava tiskalnika, tako da ima ta zunaj ohišja velike posode za črnilo, ko tega zmanjka, uporabnik vanje dotoči črnilo, posode pa so s tiskalniško glavo povezane prek tankih mehkih cevi. Ne gre za nekaj inovativnega in novega, saj posode s črnilom že leta uporabljajo pri brizgalnikih velikega formata. Po predelavi, ko kupec plača tako nakup sistema kot njegovo vgradnjo (modifikacijo tiskalnika), pri ponudniku kupuje tudi črnilo. Izdelovalec tiskalnika pa od njega nima ničesar več. To je tudi razlog, zakaj se je Epson odločil, da tiskalnike ITS najprej ponudi predvsem na trgih, kjer je stopnja predelav visoka (veliko uporabnikov se zanjo odloči), ne pa tudi na trgih, kjer je tega manj. Pričakuje, da bodo uporabniki pri njem pozneje kupovali tudi črnilo, čeprav je še vedno dražje od kitajske ponudbe?
Ekonomika Epsonovih tiskalnikov ITS je drugačna od prej omenjene, do neke mere pa tudi vprašljiva. Splača se, kot je zatrdil tudi predstavnik Epsona, uporabnikom, ki tiskajo veliko. Začetna cena naprave je višja, približno za faktor dve v primerjavi s konkurenčnimi napravami podobnih zmogljivosti. Tu pa se pojavi zanimivo vprašanje. Na otip in videz so ti tiskalniki enako plastični, plastični podajalci papirja, na primer, pa nas ne prepričajo o svoji dolgoživosti. Kot kaže grafikon, se namreč tiskalnik ekonomsko splača šele po številu izpisov (kolikšno je to, je težko oceniti), ko bi pri konkurenčnem izbranem tiskalniku štirikrat zamenjali črnilnike. Nihče pa nam ni znal povedati, kolikšno je največje število izpisov, za katerega so tiskalniki ali posamezni modeli narejeni. Če se tiskalnik prekmalu pokvari zaradi načrtovane zastarelosti, potem ne bomo v celoti dosegli ekonomike, ki bi jo lahko, če bo tiskalnik na primer normalno deloval nekaj let in bomo na njem redno tudi veliko tiskali.
Modelov tiskalnikov ITS je več, natančneje smo si ogledali dva. Tiskalnik s šestimi barvami, prilagojen tiskanju fotografij L800, in barvno večopravilno napravo L210. Epson pri prvem trdi, da je cena fotografije velikosti 10 x 15 centimetrov (brez stroška papirja) 0,06 evra, eno polnjenje posod pa naj bi zadostovalo za 1800 fotografij. Strošek izpisa pri drugem modelu pa je 0,0049 evra oziroma bolj razumljivo 2,49 evra za en paket papirja (500 listov). Predvsem slednje je izračunano na podlagi standarda za primerjavo med tiskalniki (ISO). Ceno boste enako težko dosegli kot porabo pri novem vozilu, kot je ta oglaševana. Pa niti ni pomembno. Že na prvi pogled je jasno, da je cena izpisa nižja od cen, ki jih obljubljajo tiskalniki s klasičnimi črnilniki.
Postopek prvega polnjenja je pri obeh podoben, le da je pri modelu L800 zaradi šestih posod nekoliko daljši. Ni pa nič posebnega, in če nismo ravno res nemarni in popolnoma nepazljivi, tudi čist. Posode niso vgrajene neposredno v ohišje tiskalnika, temveč so v samostojnem ohišju, mehko pripetem na tiskalnik. Ohišje in tiskalnik združujejo cevke za prenos črnila. Razlog za »netogo« vgradnjo je enostavno polnjenje. Posode dvignemo in položimo zraven tiskalnika v ležeč položaj. Tako imamo enostaven dostop do odprtin, ki so zaprte z gumijastimi čepi. Pri tovrstnih sistemih je pomembno, da so posode hermetično zaprte, saj pozneje v tok črnila ne smejo priti zračni mehurčki. Čepe odpremo, nato iz 70-mililitrskih plastičnih stekleničk (70 mililitrov je tudi prostornina posode) v posode nalijemo črnilo prave barve v posodo, ki mu je namenjena. Zanimivo pa je, da tiskalnik pozneje ne more meriti, koliko črnila je še na voljo, kot je to primer pri črnilnikih. Spremlja število izpisov in na podlagi tega oceni stanje v posodah, zato mora uporabnik stanje tudi sam sproti spremljati. Ena stranica ohišja posod je zato prozorna.
Po polnjenju posod zaženemo postopek, ko tiskalnik črnilo potegne po cevkah do glave. V navodilih za uporabo piše, da lahko ta postopek traja tudi do dvajset minut, nam se je pri modelu L-210 zaključil v približno polovičnem času. Moramo pa postopek sprožiti vedno, ko v posode dotočimo črnilo. Sledi nameščanje gonilnikov, v obeh primerih jih je sistem Windows 7 našel na priloženem CD-ju, ne pa tudi na spletu, nato sta bila tiskalnika pripravljena za uporabo.
Druge tehnične zmogljivosti tiskalnikov niso, milo rečeno, nič posebnega, od ločljivosti do hitrosti izpisov, temveč so na ravni (cenejših) tiskalnikov, namenjenih segmentu domačih uporabnikov. Prav tako na njih ni nič »nakita«. Nimajo zaslonov, rež za pomnilniške kartice in podobnih bolj ali manj uporabnih pritiklin. Na voljo so tudi modeli z brezžičnim vmesnikom Wi-Fi in možnostjo tiskanja z mobilnih naprav, to pa je za zdaj bolj ali manj vse. Na daleč se vidi, da Epson pri njih stavi izključno na sitem ITS, ostalo ni v ospredju. Tudi videz naprav ni nič posebnega, ljudje pa smo znani po tem, da kupujemo z očmi. Tako je vprašanje, ali bo Epson s sistemom uspel, na mestu. Kot kaže razvoj dogodkov, konkurenca za zdaj le opazuje. Če bo Epsonu uspelo ogroziti obstoječo razdelitev trga (tržne deleže), se bo zganila, drugače ne. Trenutni poslovni model jim prinaša več denarja, kot bi jim ga prinesel sistem samostojnih posod. Mimogrede, pri slednjem proizvajalec tudi težje nadzira, kaj uporabnik nalije v posode, uporaba cenejših črnil pa je še toliko bolj verjetna. Je pa že čas, da se na tiskalniškem trgu nekaj spremeni. Ali nismo že naveličani razburjati se, vedno ko nam prodajalec pove, koliko nas bodo spet stali novi črnilniki?
Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |
