Za

Kako hitro se spreminjajo stvari v računalništvu, zgledno pokaže nikoli končana bitka med ATI-jem in Nvidio. Še pred letom dni Nvidia močno dominirala na trgu in ATI-jeva prodaja je bila, milo rečeno, povprečna. Nato pa je ATI predstavil svojo grafiko HD5xxx s strojno podporo za DirectX 11, hkrati pa se je Nvidii zapletlo, saj take kartice nimajo še dandanes. ATI je po prvih mesecih prodaje najzmogljivejših modelov HD58xx in HD57xx predstavil še najmočnejšo dvojedrno HD59xx, že nekaj mesecev pozneje pa še modele HD56xx za množični segment igričarjev, in končno v začetku tega leta še cenovno najnižje modele HD55xx in HD54xx. Ogledali smo si model HD5450, ki bo na voljo v veliko različicah (z več konfiguracijami pomnilnika – od DDR2 preko GDDR3 do GDDR5) in z več različnimi kombinacijami vmesnikov. Sapphire HD5450 temelji na 512 MB pomnilnika GDDR3 in ponuja tri izhode za monitor – navadni analogni, digitalni in DisplayPort (na voljo je tudi model, kjer je namesto DisplayPorta HDMI). Kartica temelji na pomanjšanem čipu RV810, imenovanem Cedar Pro, ki ga sestavlja 292 milijonov tranzistorjev in ki še vedno strojno pospešuje DirectX 11. V čipu je prisotnih 80 pretočnih procesorjev, pomnilniški vmesnik pa je 64-bitni. Posebnost kartice je pasivno hlajenje, saj se pod največjo obremenitvijo poraba dvigne do vsega 20 W, v čakajočem načinu pa je zgolj 7 W. Zato je kartica odlična izbira za HTPC in druge tihe dnevnosobne sukalnike, saj še vedno v celoti strojno pospešuje vsa dekodiranja videa. Med testiranjem se je grafika pod polno obremenitvijo segrela do največ 72 stopinj C, sicer pa se je vrtela okoli 55 C, kar je zelo znosno. V škatli najdemo še nizkoprofilno kovinsko stranico za montažo v nizka HTPC- ohišja. Grafika je za to ceno odlična izbira!

Proti

Škoda, da Sapphire ni ponudil v škatli še vmesnika DVI/HDMI, saj bi tako imeli povsem univerzalno grafiko. Ne pričakujte, da boste tekoče igrali igre v ločljivosti, višji od minimalne, saj je procesna moč grafike primerna ceni. A njen namen je drugje, stran od igric...

Moj mikro, marec 2010 | Jaka Mele