Najprej želimo poudariti, da nimamo ne Samsunga ne OCZ-ja za B-brand v svetu SSD-diskov, saj se lahko obe podjetji pohvalita z leti izkušenj in dražjimi modeli, ki so vsaj določen čas vodili na lestvici zmogljivosti in tudi v razmerju med kakovostjo in ceno. Tokrat pa smo želeli primerjati med seboj dva precej različna diska: Samsung 840 EVO v različici 250 GB stane pri nas okoli 170 evrov, medtem ko je OCZ-jev Vertex450 s kapaciteto 256 GB z okoli 230 evri skoraj 40 odstotkov dražji. Ali se tak odstotek ponovi tudi pri testiranju še kje drugje? Ali se splača kupiti cenejšega ali vložiti v dražjega ter si tako prihraniti poznejše nevšečnosti med uporabo?

Diska sta po oglaševanih zmogljivostnih rezultatih precej blizu, in sprašujemo se, čemu torej razlika v ceni. Samsung je odet v plastiko, OCZ v aluminijasto ohišje – razlika v teži je v odstotkih skoraj enaka kot pri ceni – v gramih pa je OCZ kar 50 gramov težji. Za odgovor se je treba spustiti v notranjost diska. Dve ključni komponenti, po katerih se diski v resnici razlikujejo, sta krmilnik in pomnilniški čipi. Tokratna konkurenta uporabljata različne kombinacije, poleg tega pa v pomnilniške čipe pišeta različno – Samsung 3 bite v vsako celico, OCZ le 2 bita. Zapisovanje treh bitov je počasnejše kot dveh, a hkrati dosežemo večjo kapaciteto diska veliko ceneje. Vprašanje je torej, kako je z zanesljivostjo in kako s hitrostjo. In ne le takrat, ko je disk prazen – tudi ko je skoraj poln.

SAMSUNG 840 EVO gradi na pomnilniških čipih MLC (multi level cell), v katere zapisuje 3 bite na celico (posledično jih imenuje TLC – triple level cell), ki so proizvedeni v 19-nm procesu. Manjši kot so čipi, cenejši in hitrejši so, a hkrati se povečuje tudi nezanesljivost oziroma »obraba«. Samsung dodatno zapisuje v vsako celico kar tri stanja in trenutno ostaja edini v industriji, ki mu to uspeva, saj teoretično to pomeni precej hitrejšo pot do »obrabe« pomnilnika in izgube podatkov kot sicer. A Samsung v praksi uveljavlja več rešitev, s katerimi tudi izredno napreden uporabnik po sedmih letih še ne bi dosegel stanja izrabe celic – to pa je zagotovo več, kot bodo pogoni doživeli v praksi. Samsung rešuje težavo nezanesljivosti z 9-odstotnim rezervnim prostorom, s katerim nadomešča iztrošene celice. Različna testiranja so prinesla okvirne rezultate, po katerih lahko že na 250 GB velik TLC-disk zapišemo 250–450 TB podatkov, preden bo pogon nehal delovati (kar je skladno z okoli 1100 cikli zapisovanja na celici – in pomeni, da celo če povprečno vsak dan zapišemo ekstremnih 100 GB podatkov, pogon deluje 7–12 let).

Samsung uvaja še eno novost, funkcijo TurboWrite, s katero želi doseči višje hitrosti zapisovanja tudi pri 120- in 250-GB verzijah diskov in ki je pri TLC izredno pomembna, saj z njo konkurira hitrostim navadnih MLC-konkurentov. Skrivnost je v novem krmilniku, ki gradi na hitrejšem 400-MHz čipu, ki prinaša še podporo SATA 3.1 (največja prednost je vrstičenje ukazov TRIM). Na 250-GB disku imamo približno 3 GB velik predpomnilnik, kar pomeni, da bo disk v realni rabi precej hitrejši kot prejšnja generacija diskov Samsung 830 TLC. Tako bo tok podatkov, manjši od 3 GB, zapisal s hitrostjo okoli 500 MB/s; če pa se pisanje nadaljuje, se bo hitrost hitro znižala na izmerjenih 380 MB/s – vse dokler enote ne pustimo pri miru za slabo minuto – v kateri bo predpomnilnik izpraznila in bila ponovno pripravljena, da sprejme sunek podatkov.

Zanimiva opcija, ki je premierno na voljo v 840 EVO, je tudi RAPID – v povezavi s programom Samsung Magician namreč omogoča »keširanje« samega SSD-diska na račun delovnega RAM-pomnilnika (uporabi do 1 GB). Rezultat je zanimiv, saj je zmožen program keširati le bloke pogosto uporabljenih datotek.

Test diska OCZ VERTEX 450 si lahko preberete na sosednjih straneh. Poudarili bi le razlike proti 840 EVO. Največja razlika je v konsistentnosti hitrosti diska. Čeprav OCZ Vertex450 nima namenskega rezervnega prostora, krmilnik deluje zelo proaktivno, kar pomeni, da poskrbi za defragmentacijo oziroma zbiranje smeti (trim) precej pogosteje, da lahko nato nadaljuje delo s polno hitrostjo. Kot v Vectorju se to zgodi, ko disk doseže polovično zasedenost, in že po nekaj minutah se zmogljivost vrne na prejšnjo visoko raven. Prav to, kdaj se SSD-ji odločijo počistiti stanje, namreč vpliva na uporabniško izkušnjo.

Moj mikro, november december 2013 | Jaka Mele