Zgodovina nas uči, da teza, prvi na trgu pobere smetano, ne drži. Prvi tablični računalnik je že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja predstavil Fujitsu. In pogorel. Pa ne samo zato, ker tehnologija še ni bila zrela, še manj pa brezžična omrežja. Uporabniki nismo bili zreli, ker preprosto nismo vedeli, za kaj bi tak računalnik sploh uporabili. Vse do znanega Jobsovega govora na letošnji predstavitvi iPada. In od takrat naprej je bilo tablic, kot jim rečemo, namenjenih vsem kategorijam uporabnikov, vedno več. Prva, ki bo po uradni poti, in ne pod pultom na voljo v Sloveniji, je Samsungov Galaxy Tab. Na uradni predstavitvi nam je predstavnik Samsunga postregel z zanimivo tezo. Konkurenčni izdelek, pri čemer Appla ni imenoval z imenom, je namenjen uporabi v dnevni sobi, njihov izdelek pa za mobilnost, ker gre v skoraj vsak žep. Kar je svojevrstno izkrivljanje resnice in marketinški prijem s ciljem diferencirati oba izdelka in že na začetku razvrednotiti vse primerjave. To preprosto, brez uporabe težjih besed, ni res. Oba, iPad in Galaxy Tab sta mobilni napravi, torej nekaj, kar nosimo s seboj. Glede velikosti pa tole. Ozrite se okoli sebe na ulici. Koliko pa je tam ljudi, ki nosi s sabo le »žep«? Skoraj vsi imamo torbice ali nahrbtnike. Dokaj hitro se je na konkurenco odzval tudi Jobs, ki je v svojem slogu raztrgal Galaxy Tab, ker ima ta po njegovem mnenju premajhen zaslon. S tem je posredno tudi zanikal govorice, da naj bi Apple predstavil pomanjšano različico iPada.

Imeli smo tudi malce sreče, saj smo imeli za preizkus na voljo dve različici tablice. Prva je bila tako imenovani inženirski primerek, druga pa prodajna različica, ki jo boste lahko videli tudi v trgovinah. Razlika med njima je očitna predvsem v obliki. Po mojem mnenju je inženirski primerek s svojim lepo zaobljenim aluminijskim ohišjem celo lepši in zelo spominja na iPad. To je morda tudi glavni razlog, da je prodajna različica drugačna, linije niso tako lepo zaobljene, hrbtna ploskev pa je pobarvana. Zato, vsaj meni, deluje malce ceneno. Prav tako so pri inženirskem primerku »pogojno« delovale nekatere storitve, na primer bralnik e-revij Zinio, ki so pri končni različici zaklenjene z lepim opozorilom, da bo storitev na voljo v kratkem. Kaj pomeni »v kratkem«, nam niso znali povedati.

Treba je razumeti, da operacijski sistem Android 2.2 ni narejen za tablične računalnike, temveč za pametne telefone, in po Googlu bo šele različica 3.1, ki bo na voljo predvidoma v začetku naslednjega leta, bolj izrabila tehnične zmogljivosti tabličnih računalnikov. Pohvalno za Samsung oziroma njihove lokalne predstavnike pa je, da je sistem preveden v slovenski jezik. Česar ni pri istem sistemu v telefonih drugih proizvajalcev, zagotovo pa tudi Applov iOS še nekaj časa ne bo (če sploh kdaj). Manj razveseljivo pa je, da je tablica nekajkrat »zmrznila«. Na zaslonu se je pojavil lep robotek z besedilom, ki se je začelo z besedo »panika« (na sliki je to lepo vidno). Nisem našel razloga za to, glede na vpise na spletnih forumih pa sem opazil, da se podobno dogaja tudi pri nekaterih Samsungovih telefonih.

Najbolj pa me je razočarala baterija. V tehničnih zmogljivostih je zapisan podatek, da tablica zdrži do 7 ur pri predvajanju videa. Moja ni zdržala več kot 12 ur pri mešani uporabi, recimo 20 odstotkov tega časa je delovala, vklopljen zaslon, več delujočih aplikacij hkrati, drugo pa v stanju pripravljenosti z zaprtimi vsemi aplikacijami, z izjemo potisne pošte, pri čemer je bila tablica povezana pol časa v wi-fi, drugo polovico pa v mobilno omrežje. Ne zdi se mi ravno veliko. Po tej logiki ne bo zdržala dvanajst ur »pričakovane« uporabe, kar bi lahko ocenili kot čas, ko smo dnevno od doma in tablica ni priključena v električno omrežje. V vsakem primeru pa pozabite na večdnevno delovanje v času pripravljenosti. Baterijo boste obvezno morali polniti vsako noč. Presenetilo pa me je, da se Galaxy Tab pri uporabi veliko manj greje, kot se je grel pred meseci iPad, za katerega lahko rečem, da ima vzdržljivejšo baterijo.

Nekaj negativnih besed moram nameniti tudi ergonomiji uporabe. Zaslon je na občutljiv na večkratni dotik, zaslonska tipkovnica dovolj velika, torej v okviru pričakovanj. Zagotovljena je podpora za Flash, vendar se mi zdi, da spletne strani, ki ga vključujejo, ne delujejo vedno najmehkeje. Zmotil me je na primer vnos besedila v besedilno polje, kjer je opazen čas med pritiskom na tipko, kar je podkrepljeno z nežnim tresenjem in s prikazom znaka v polju. Pri prikazu daljših spletnih strani, tistih, ki jih brskalnik ne more v celoti prikazati na zaslonu, temveč je potrebnih nekaj strani, premikanje gor in dol ni zvezno, temveč se, po domače povedano, zatika. Tako pa ni pri telefonu z istim sistemom, kar lahko pomeni le, da je razlog nekje v izrisovanju slike na večjem zaslonu. Galaxy Tab upravljamo še s štirimi tipkami na robu pod zaslonom, ki so tudi na dotik občutljive. Dve od teh sta pomembni. Prva je skok na domačo stran, druga pa nas popelje korak nazaj. Če smo znotraj aplikacije, prva pomeni, da skočimo na stran, aplikacija pa še vedno deluje v ozadju in prazni baterijo, druga pa aplikacijo zapre. Ko pritisnemo eno tipko, se vse štiri »osvetlijo« in so vidne tudi v mraku. Osvetlitev pa hitro ugasne in v takem okolju je potem zelo težko na pamet zadeti tisto, ki bi jo morali. S tega vidika bi bilo veliko bolje, če bi bile tipke klasične, razpoznavne na dotik s konico prsta in aktivne šele po pritisku nanje. Občutek imam tudi, da je sistem za zaznavanje lege tablice preobčutljiv. Le malo zasuka je potrebno, na primer, ko dvignemo tablico z mize, pa se zaslon že obrne (iz pokončnega prikaza v vodoravnega), kar lahko nekatere tudi moti. Moram pa povedati, da je dostop do zaklepanja lege – mimogrede, v tem sklopu so tudi vse potrebne ikone za upravljanje z omrežji in GPS-om – zelo preprost. Dovolj je, da od zgoraj povlečemo prst navzdol, in odpre se okno »obvestil«.

Se pa tudi pri Galaxy Tabu kaže, da živimo »na obrobju sveta«. Tako kot je dejstvo, da nekatere storitve za iPad pri nas ne delujejo, se ta negativni trend seli tudi v druge naprave. Nedelovanje bralnika e-revij sem že omenil, prav tako ne deluje bralnik e-časnikov PressDisplay. Kot zanimivost, ker je ta deloval v inženirskem primerku, sem lahko videl, da so vanj vključeni hrvaški časniki (štirje), o slovenskih pa ni bilo ne duha ne sluha. Nikakor ne morem pohvaliti Googla, kjer razumem, da njegova storitev navigacije še ne deluje, po napol uradnih podatkih, naj bi se to zgodilo naslednje leto, saj ta še ni povedal, kdaj nam bodo na voljo tudi plačljive aplikacije znotraj trga aplikacij. Za zdaj, tega smo vajeni že iz okolja telefonov, so nam na voljo le brezplačne. Je pa Samsung oblikoval svoj trg aplikacij (Samsung Apps), ki lahko postane rešitev za distribucijo aplikacij, optimiranih za to napravo. Trenutno je v njem le ena, ki spremeni tablico v upravljalnik Samsungovih televizorjev (standard DLNA). To utegne biti velika prednost, ker bo na voljo vedno več aplikacij za sistem Android, znotraj Googlovega trga pa bo čedalje težje najti tiste, ki so pisane s to tablico v mislih programerja. Apple zaradi zaprtosti s tem nima težav, v okolju Androida pa je ta poteza pohvale vredna.

So pa tudi nekatere stvari, ki so me pozitivno presenetile. Prva je zagotovo reža za kartico microSD. Pa ne zato, da bi gledal fotografije na tablici, bolj zato, ker sem nanjo shranil film, prenesen iz … saj veste, kod, in ta je deloval takoj, brez težav s kodeki (teh podpira zavidljivo število). Zanimiva možnost je tudi uporabe tablice kot wi-fi dostopne točke. Gre za storitev, ki je omogočena v zadnji različici operacijskega sistema Andorid, Galaxy Tab pa je v tej vlogi zanimiv, ker podpira skoraj najnovejše standarde mobilnega omrežja 3,5G. Nekaterim bo všeč, da je Galaxy Tab tudi popoln telefon (podpira vse telefonske funkcije), čeprav ga sam v ta namen ne bi uporabljal. Zamišljam si ga kot mobilno napravo za dostop do pošte, potisno ali na zahtevo, in kot napravo za dostop do različnih digitalnih vsebin. Digitalno informacijsko potrošništvo z nekaj telovadbe zaradi nedelovanja nekaterih storitev na področju Slovenije.

Galaxy Tab ima vgrajen zaslon klasične tehnologije TFT LCD, katerega ločljivost je nekoliko nižja od ločljivosti zaslona iPada. Kljub na papirju slabši tehnologiji je vidni kot dober, nekoliko pa moti nižja ločljivost, ne glede na manjši zaslon pa tudi reprodukcija barv. Glede vidnosti v svetlobno bogatejši okolici ne bi zgubljal veliko besed – obnese se tako kot druge naprave z zasloni, ki temeljijo na osvetlitvi iz ozadja. Ta pa je pri iPadu v izvedbi iz diod LED, kar pomeni, da je zaslon varčnejši, in morda je tudi v tem razlog, da je trajanje baterije pri Galaxy Tabu krajše. Res pa je tudi, da je Galaxy Tab manjši in lažji, zato je v njem manj prostora za zmogljivejšo baterijo. To na papirju seveda drži vodo, ne morem pa se znebiti občutka, poudarjam občutka, saj mi konkretnih meritev zaradi pomanjkanja časa ni uspelo narediti, da je baterija pri inženirskem primerku preprosto zdržala nekoliko dlje!

Za konec ne morem mimo še ene podrobnosti. Tudi Galaxy Tab je opremljen s 30-nožičnim priključkom, prek katerega poteka napajanje ali pa ga prek vmesnika USB povežemo z računalnikom. Sprašujem se, zakaj ni na voljo tudi klasični USB-priključek, saj bi tako bila celotna zadeva bolj univerzalna tudi za priklop dodatkov zanj. Teh pa naj bi bilo v prihodnje kar nekaj, kot je zatrdil predstavnik Samsunga. Slišal sem tudi kritiko, da telefonski del ni potreben, prav tako ne vmesnik za mobilni internet, dovolj je wi-fi. Ker pa ta ni vedno dosegljiv, je dobra možnost priklop v mobilno omrežje, pod pogojem seveda, da smo varčni in mislimo na to, koliko nas bo tak dostop stal. Še toliko bolj, ker ni prekinitev, če med delom (ne razumite tega kot med živim predvajanjem videa iz YouTuba) preklopimo med dostopom v internet.

Moj mikro, november 2010 | Marjan Kodelja