Prvi ali originalni robot je hrošček s tremi pari nožic (na sliki oranžne barve). V notranjosti robotka je elektromotor, ki je prek zobatih koles povezan na sredinski par nog, druga dva para pa sta z njim povezana prek togih vezi. Gibanje je mogoče le po gladki površini, na preprogi preprosto obstane. Robot ima vgrajeni dve tipali. Prvo sta majhni stikali, ki se nadaljujeta v tipalkah robotka in služita kot tipalo dotika. Ko robot zazna oviro, vanjo trči z vsaj eno tipalko in nožica iz para vodilnih nog se nekaj časa (sekund) giblje v drugo smer. Ker se tedaj premikajo le nožice na eni strani robotka, in še to nazaj, se robot malo oddalji od ovire in hkrati tudi delno obrne. Nato začne spet hoditi naprej. Ker pa podlaga, po kateri robotek hodi, nikoli ni popolnoma ravna, hkrati pa tudi desne in leve nožice niso popolnoma sinhronizirane, to gibanje ni premočrtno, temveč na prvi pogled dokaj kaotično. Poleg tipala dotika je v zadek robotka vgrajen mikrofon. Če ta zazna glasen zvok, na primer plosk z rokami, se sproži enak proces kot pri trku z oviro.
Mravljica je robotek (na sliki moder), narejen za hitrost. Namesto nožic ima različno velika zanimivo oblikovana kolesa ter dobro deluje na skoraj vseh podlagah. Vgrajeno pa ima le tipalo dotika, saj je »programiran«, da se giblje v eni smeri, dokler ne trči v oviro, na kar se začne gibati v drugo smer in tako v nedogled. Poleg tipalk na glavi ima zato tudi na zadku zavito žico z enako nalogo! Ni pa nam uspelo kupiti robotka raka. Ta se giblje v stran, za kar mu služijo štirje pari nog. Nima tipala za dotik, temveč tipalo zvoka (mikrofon) in tipalo svetlobe. Slednje reagira na vidno svetlobo, pa tudi na ultravijolični in infrardeči spekter. Ideja je ta, da se rak giblje, dokler ne najde skritega prostora, kjer se ustavi. Reagira pa tudi na zvok.
Najbolj inovativen in hkrati preprost pa je robot Nano (na sliki zelen in rdeč). Zaradi majhnosti, dolg je dobre štiri centimetre, in kaotičnega gibanja po prostoru (tudi ta robot potrebuje gladko površino), smo ga krstili za ščurka. Zaradi oblike se lahko tudi obrne nazaj na noge, če se prevrne na hrbet. In kako deluje? Poleg baterije ima samo še motor z utežjo in na vsaki strani po več nožic iz elastične snovi. Če ga držite v roki, ko je vključen, vibrira točno tako, kot to počne mobilni telefon. Motor namreč obrača protiutež v nosu robotka, ki je zamaknjena na os motorja tako, da s tem ustvarja silo v smeri gor in dol. Sila v smeri navzdol povzroči, da se nožice upognejo, sila v nasprotni smeri pa, da robotek poskoči, nožice pa se zravnajo. Premikanje gor in dol se dogodi nekaj stokrat v sekundi in povzroči, da se robot giblje naprej dokaj hitro. Če trči v oviro, se zaradi trikotne oblike nosa od nje postopoma odbije. Nekaj težav mu povzročajo le stik sten pod pravim kotom, a tudi iz tega položaja se čez čas reši. Ker je robot občutljiv na ravnost podlage, se giblje sem ter tja, skoraj nikoli premočrtno, zato je njegova pot kaotična in res spominja na gibanje ščurka, ko ta teče prek sobe.
Kot smo opazili na spletni strani proizvajalca, so za tega robotka na voljo tudi dodatni elementi, s katerimi lahko oblikujete njegovo življenjsko okolje, prostor gibanja. Kar se nam zdi nepotrebno, saj lahko vse to naredite samo z nekoliko tršim kartonom, škarjami in lepilom. Ceneje, hkrati pa imate tudi večjo svobodo pri tem, kaj boste naredili. Najzanimivejše pa je, da lahko v tak prostor spustite več robotkov Nano istočasno, gledate, kako se gibljejo, ali pa tekmujete, kateri robot bo prej prišel do »cilja«, morda izhoda iz labirinta, če tega izdelate.
Robotki so dejansko igrače, v sebi pa lahko skrivajo osnove robotike. Vsak ima namreč svoj način gibanja ter različna tipala. In čeprav jih ni mogoče programirati, da bi počeli še kaj drugega kot to, kar je že »zapečeno« v njihovi elektroniki, vseeno kažejo potencial. Mogoče je tudi, da bodo čez čas izdelali majhnega univerzalnega robota, ki bo omogočil, da si najprej sami sestavimo svojega unikatnega majhnega robota, temu pa nato v obliki programa vdihnemo življenje.
www.hexbug.com
www.vexrobotics.com
www.geni.si
Moj Mikro, junij 2010
