Nosljive naprave so zadnja stopnica v tehnološkem napredku pri osebni uporabi namenjenih naprav. Daleč od tega, da bi na trg udarile kot strela iz jasnega, v ozadju je dvajset let naporov posameznikov (navdušencev nad tehnologijo in športom), ki so vedeli, kaj potrebujejo, vendar tehnologija tega še ni omogočala. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je o tedaj sicer nosljivih računalnikih na glas govoril IBM, vendar dlje od prototipnih naprav ni prišel. Namenoma, kajti to ni področje, s katerim bi se poslovno ukvarjalo to podjetje, hkrati pa je to področje, ki so ga in ga še vedno raziskujejo znanstveniki, zaposleni v njihovih laboratorijih. Kot tudi četica znanstvenikov v laboratorijih drugih velikih tehnoloških podjetij. Išče se nekaj novega. Nekaj, kaj naj bi uporabniki pograbili tako hitro oziroma še hitreje, kot so pograbili pametne telefone pred leti, zaradi česar danes govorimo o mobilni revoluciji.

Prva stvar, na katero pomislimo, so Googlova očala. Dobra, slaba, povprečna, med ameriškimi novinarji so menda dokaj priljubljena. Google računa na tržni uspeh nosljivih naprav, to pa je tudi razlog, zakaj je Samsung predstavil svoj Gear. Ni pomembno, kako dober je, najpomembnejše je, da je na trgu, in to je razlog, zakaj govorice o Applovi pametni uri nočejo potihniti. Sočasno se na trgu pojavlja vse več mladih podjetij, ki skušajo prodreti s svojimi idejami, ki so kdaj tudi videti, kot bi padle z Marsa. Za to pravzaprav gre. Za nove ideje in pristope, ki so možni danes, ko je vse skupaj šele na začetku. Pametne ure kot podaljšek telefona bližje človekovim očem in rokam, naglavni zasloni vseh oblik in za vse namene, fitnes zapestnice, ki spremljajo vsak korak rekreativca, zapestnice, ki uporabniku prikažejo le tiste podatke, ki jih resnično potrebuje, ali moduli za spremljanje gibanja, ki jih lahko všijemo v oblačila ali vgradimo v predmet po želji. Pričakovanja so velika. Tablični računalniki in pametni telefoni so končali prevladujoči položaj računalnikov, nosljive naprave pa naj bi potisnile pametne telefone v žepe in torbe uporabnikov, proč od prve linije zanimanja.

Marsikaj se je moralo izpolniti, da smo letos priča poplavi nosljivih naprav. Pravzaprav je teh toliko – da ne bo pomote, v naših trgovinah jih boste zaman iskali – zaradi dokaj banalnih razlogov. Integrirana vezja (čipi), elektronika in različna miniaturna tipala so postali poceni. Tako zelo, da si tudi podjetje, ki je ravno stopilo na poslovno pot, lahko privošči vgraditi zmogljivo strojno opremo v svoje nosljive naprave. Nekaj, kar so si še pred kratkim lahko privoščila le velika podjetja. Hkrati imajo lahko nosljive naprave razmeroma poceni in nezapleten vmesnik Bluetooth, da se povežejo s pametnim telefonom in prek njega v internet. Nobene potrebe ni, da bi imele v sebi vse komunikacijske vmesnike v mobilna ali brezžična omrežja, kar dvigne zapletenost naprave, ceno, pa še onemogoči, da bi jo lahko kdor koli izdelal. Čemu, ko pa so narejene kot dodatek pametnim telefonom, katerim utegnejo odvzeti vso slavo.

Z vso to ponudbo poceni sestavnih delov, možnosti brezžičnih povezav in platform za množično financiranje lahko majhna podjetja gradijo in prodajajo nosljive naprave in konkurirajo velikim izdelovalcem pametnih telefonov na način, ki v času mobilne revolucije ni bil mogoč. Morda se sliši smešno, ko pomislimo, da bi zanemarili pametne telefone zaradi ur, zapestnic in očal. Vendar se je pred desetimi leti večina smejala, ko smo nekateri omenjali možnost, da bomo skoraj vse, kar smo tedaj počeli pred računalnikom, nekoč počeli na pametnem telefonu.

Moj mikro, marec - april 2014 | Marjan Kodelja