Razviti svet je na visoki ločljivosti (HD), samo pri nas jo pojmujejo kot razkošno dobrino. Kdor jo želi, naj dodatno plača. Programske sheme operaterjev kažejo takšno sliko. Največja komercialna televizija na Slovenskem pa meni, da naložba v HD ni nujna. Narobe svet. Popolnoma nekaj drugega je gledati program v HD-ločljivosti – ne gre le za podrobnosti, temveč za kakovost slike, ločljivost UHD pa naj bi prinesla še dodatni kakovostni preskok. Pa ga res? Da, če je tudi vsebina v omenjeni ločljivosti. In ker je ni, smo omejeni na tisto, kar pač imamo. Paradoks kure in jajca. Kaj naj bo najprej: televizorji UHD ali vsebina zanje? Po našem mnenju bi moralo biti oboje hkrati. Pustimo televizijske hiše ob strani. Filme že dolgo snemajo v dovolj visoki ločljivosti, tako da je treba le rešiti problem, kako UHD-signal, ki zahteva velike hitrosti prenosa podatkov, tam med 20 in 30 Mb/s, pripeljati do televizorja.
Ker ni primerne vsebine, težko ocenimo kakovost 55-palčnega Samsungovega UHD-televizorja S9. Zaslon ima osem milijonov pik, signal HD dva milijona, signal standardnega programa pa slabega pol milijona. Od tu naprej je matematika jasna. Vsak televizor, pa naj bo HD ali UHD, da ne prikaže sliko le na delu zaslon oziroma da ena pika ni prevelika, vhodni SD signal »napihne« v svojo ločljivost. Enostavno povedano: HD-televizor iz vsake pike naredi štiri, UHD pa 16. Kako kakovostna je slika, ni odvisno le od kakovosti signala, nimajo vsi televizijski programi enako kakovostne slike, pa čeprav so vsi v standardni ločljivosti, temveč predvsem od zmogljivosti v televizor vgrajenega algoritma in video procesorja. Če ima HD-televizor lahko povprečno zmogljiv procesor, mora imeti UHD-televizor zmogljivejšega; v primeru televizorja S9 je procesor štirijedrni. Ker gre za najboljše, kar je Samsung trenutno zmožen prikazati, je slika v vseh pogledih boljša na primer od slike Samsungovega televizorja družine 6100. Ne toliko zaradi ločljivosti UHD kot zaradi same zmogljivosti televizorja. Z drugimi besedami: kar zadeva prikaz programa v standardni ločljivosti, je slika na televizorju S9 boljša. Pri približno enakih nastavitvah so barve naravnejše, vse skupaj malce ostrejše, črna pa bolj podobna črni, kar je predvsem zasluga vgrajene tehnologije »mikro zatemnitve« (micro dimming).
Noben algoritem ali sistem ne more prikazati podrobnosti na sliki, če jih signal ne vsebuje. Pri standardni ločljivosti ne moremo pričakovati, da bo algoritem na primer prikazal obraz človeka tako podrobno, kot ga je zmožen prikazati UHD-zaslon – z vsako gubico, madežem, mozoljem. V primeru signala HD mora algoritem eno originalno piko razširiti na štiri, in ker ima HD-signal v sebi več podatkov, je še najbolj vidna razlika pri razširjanju tega signala na UHD-zaslon. Večina predstavitev tehnologije UHD tudi poteka tako. Na eni polovici zaslona je HD ločljivost, na drugi pa je ta razširjen na višjo ločljivost. Opazimo oziroma se nam tako zdi, da je na zaslonu več podrobnosti, da so robovi objektov ostrejši, zaradi česar lažje dojamemo globino, in zgodi se, da imamo občutek, podoben onemu, ko gledamo 3D-vsebino z manj globine. Če pa na primer en dan gledamo sliko na običajnem HD-televizorju, drugi dan pa isti HD-signal na televizorju UHD, pa večina razlike ne bo opazila.
Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja
