»Popolna« slika

Za profesionalni monitor ni dovolj, da prikaže razumno natančne barve in ima malo neenakomerno osvetlitev. Oboje mora biti blizu popolnosti na vsakem kvadratnem centimetru zaslona. To je pomembno, da lahko obdelujemo »izdelek« na zaslonu, ne da bi se to poznalo na njem, neodvisno od tega, ali je ta digitalna datoteka (na primer video) ali izpis na tiskarskem stroju. Kar vidimo na zaslonu, to dobimo. »Izdelek« ne bo pretemen, presvetel ali bo imel medle barve. Kakšen je to problem, vedo vsi, ki so kdaj postavljali revijo na zaslonu slabega monitorja. Prilagajali so barve, svetilnost in kontrast, da je bil izdelek videti dober na zaslonu, ko pa so v roke dobili natisnjeno revijo, je bilo vse popolnoma drugačno. Pod črto: profesionalni monitorji veliko natančneje prikazujejo barve kot monitorji za domače uporabnike in imajo tudi večji barvni razpon, podatek, ki ga običajni uporabniki spregledajo. Najboljši so sposobni prikazati 99 odstotkov barvnega razpona Adobe RGB. Preprosto povedano to pomeni, koliko različnih odtenkov barv monitor lahko prikaže.

Vsa zmogljivost monitorja nima učinka, če prikaz barv na zaslonu ni pravilno nastavljen (kalibriran). Barva na zaslonu je res takšna, kot mora biti, kakršna je v resnici, ne pa njen približek, ker monitor »misli«, da je takšna. Najdražji modeli profesionalnih monitorjev imajo to funkcijo vgrajeno, zato ves čas prikazujejo v vseh pogledih »popolno« sliko, pri drugih pa mora uporabnik to storiti s posebno napravo.

Sijajen ali mat zaslon

Nestrokovno vprašanje je, koliko »sijajen« naj bo zaslon, saj so eni videti bolj sijajni, drugi manj (mat). Eno in drugo ima svoje prednosti. Zaslon je videti manj sijajen, ker je njegova površina namenoma manj gladka, da razprši svetlobo, ki nanjo sije. Takšen zaslon je primeren, vedno ko imamo monitor postavljen na svetlem mestu, kjer je dovolj svetlobe, umetne ali naravne (na primer blizu okna). Sijajna površina okrepi svetlobo, kar se kaže v motečih odsevih okoliške svetlobe, na takšnem zaslonu pa se tudi bolj poznajo prstni odtisi.

Groba površina manj sijajnega zaslona ne vpliva le na svetlobo, ki sije na zaslon, temveč tudi na svetlobo, ki »prihaja« iz njega in »ustvarja« sliko. Ta je zato videti mehkejša, kar ni nekaj, kar si želimo. Nasprotno je na zaslonu z gladko površino slika videti ostrejša. Sijajni zasloni so lahko prevlečeni s snovjo, ki preprečuje svetlobni odsev. Ta omili njihovo slabost, ima pa ta plast še en učinek. Temni deli slike na zaslonu so manj osvetljeni z okoliško svetlobo, kot so pri mat zaslonu, zato so videti temnejši, zdi se nam, da je kontrast večji.

Relikt preteklosti?

Še en krajši skok v preteklost. Pri monitorjih s katodno cevjo (CRT) je bil podatek o hitrosti osveževanja slike usodnega pomena. Veljalo je pravilo, da mora biti ta pri 15-palčnem zaslonu vsaj 60 Hz, da se izognemo neželenemu občutku utripanja slike. Večji je bil monitor, večja je morala biti hitrost osveževanja. Pri monitorjih LCD ta podatek ni tako pomemben oziroma imajo vsi dovolj visoko hitrost osveževanja, da slika ne »utripa«. Izjema so monitorji, sposobni prikaza 3D-slike, kjer mora biti hitrost vsaj 120 Hz.

Podobna zgodba je tudi z odzivnim časom oziroma s podatkom, ki pove, kako hitro lahko točka spremeni stanje (na primer je temna, nato pa svetla). Če je čas prekratek, potem je slika na zaslonu videti zamegljena. Pri večini, če ne pri vseh monitorjih na trgu, je ta čas dovolj kratek (med 2 in 5 ms), da do takšnih učinkov ne prihaja. Le če so odzivni časi nad 10 ms, potem lahko pričakujemo težave.

Kaj je še pomembno pri monitorjih? Katere in koliko priključkov ima: HDMI, DVI, DisplayPort … Čim več, po možnosti tudi USB-priključke, saj je enostavneje vtakniti USB-ključek v vtič na sprednji strani monitorja, kot se sklanjati pod mizo, kjer domuje namizni računalnik. In naj bo pri monitorju diagonala čim večja, saj manj utruja oči. Tudi če imate prenosni računalnik, je za daljše delo z njim na istem mestu bolj ergonomično, če nanj priključimo velik monitor, pa še tipkovnico in miško.