Sliši se sicer smešno, a zadeva drži. Proizvajalci napravic, ki so predvajale le glasbo (MP3-predvajalniki), so seveda želeli nadgraditi ponudbo. Ker so bili takratni trend vse večji in razkošnejši barvni zasloni je bilo seveda to prednost treba tudi pošteno izkoristiti. Predvajanje filmov je nekakšna logična nadgradnja predvajanja glasbe. Najprej je bilo seveda mišljeno bolj kot ogled krajših posnetkov, smešnic in podobnega, s povečevanjem pomnilnika in vse nižjimi cenami tega pa je postalo predvajanje celovečernih filmov popolnoma normalno. Čeprav so prve naprave, pa tudi sedanje, podpirale kopico, pogosto različnih video formatov, se je za naprave prijelo ime MP4, saj jih je bilo potrebno ločiti od MP3-predvajalnikov. Čeprav pogosto te naprave formata MP4 sploh ne podpirajo oziroma če smo natančni, ne popolnoma, a o tem nekoliko pozneje.
Po enaki metodi se zadeve ovijajo naprej in zdaj je že tudi pri nas mogoče najti v trgovinah MP5-predvajalnike. Kaj za hudiča pa je zdaj to? Hja, MP4-predvajalnik, ki so mu dodali, blago rečeno, silno skromen digitalni fotoaparat. Vsaj za zdaj. No, ja, nekoliko večji barvni LCD-zaslon seveda tudi, a to že tako pričakujemo od vsake novejše generacije naprav. Omenjajo že celo MP6. Newsmy F4 naj bi bil prvi predstavnik te generacije. MP5 pa se šele uveljavlja, zato raje poglejmo kaj resnično lahko pričakujemo od MP4-predvajalnikov in kaj je to nekoliko natančneje.
MULTIPREDVAJALNIKI
MP4-predvajalniki v bistvu niso prav hudo drugačni od predhodnika, so le korak naprej. Splošno velja, da MP4-predvajalniki predvajajo video posnetke. MP3-glasbo seveda tudi in pogosto so opremljeni tudi z radijskim sprejemnikom, nekatere naprave omogočajo snemanje radijskih oddaj. To je nekakšna osnova za ta naziv. Dodatni kolački, ki pritegnejo kupce, so vdelana podpora za branje knjig v formatu TXT, prikazovalnik fotografij formata JPEG, kakšna igrica, najpogosteje v Javi, in pri nekaterih modelih tudi možnost dodajanja novih javanskih igric. Pogosto srečamo naprave z vdelanim preprostim opravilnikom ali telefonskim imenikom. Vedno pogosteje je v naprave vdelan tudi bolj ali manj kakovosten zvočnik, da ni treba vedno uporabljati slušalk. A ta možnost je bolj za navdušence kot za resno uporabo. Če ne drugega, je za poslušanje radijskega sprejemnika treba priključiti slušalke, saj je kabel slušalk tudi antena.
Velikost tovrstnih naprav se razteza od precej majhnih, ki so primerne tudi za uporabo med športnimi aktivnostmi (kot MP3-predvajalniki), pa vse do napravic z večjimi zasloni, ki so seveda manj uporabne med tekom in uporabnejše za ogled filmov. In ko smo pri filmih in velikosti zaslonov: koliko veliko je dovolj veliko oziroma nasprotno, kako majhno je še vedno sprejemljivo? To je seveda odvisno od ostrine vašega vida in tega, ali želite filme opremiti s podnapisi. Ti so navadno že tako nekoliko premajhni, če ne zamenjamo naborov znakov, na štiri- ali petcentimetrskem zaslonu pa so komaj še vidni. Diagonale zaslonov nekje med (bodimo usmiljeni) pet in osem centimetrov omogočajo dokaj dober ali že kar udoben ogled filmov, naprave pa še niso prevelike, da ne bi udobno sedle v dlan. Priznam, prav majhnih dlani tudi nimam. Na trgu so seveda tudi precej večje naprave, ki pa izgubijo pravi (ali vsaj najširši) smisel takoj, ko dosežejo velikost, ki nam prepreči, da bi jo prenašali s sabo povsod, kamor se namenimo.
AVTONOMIJA
Kot druge elektronske naprave tudi MP4-predvajalniki potrebujejo vir električne energije. Ker so naprave večinoma tanke in dokaj majhne, vanje pogosto ni mogoče vdelati klasičnih, recimo AAA-baterij, ampak gre navadno za akumulatorske celice, do katerih navaden uporabnik ne more. Pri večjih modelih pa je uporaba AAA-baterij še vedno precej razširjena. Vse pogosteje se vdelani akumulatorčki polnijo kar iz USB-priključka. Zadeva je seveda silno uporabna, saj se naprava napolni ob vsakem prenosu novih datotek . Za dopust, ko morda s sabo ne tovorimo še prenosnega računalnika, pa potrebujemo napajalnik. Na srečo so tudi USB-napajalniki že zelo pogosti in tako tudi izredno poceni. Odpade le možnost zamenjave baterij z »navadnimi«, ki jih lahko kupimo v vsaki trafiki, kot smo bili vajeni pri večini MP3-predvajalnikov, kar seveda nekoliko zmanjša uporabnost naprave na brezpotjih. Na srečo večina tovrstnih naprav omogoča poslušanje avtonomijo tudi do deset in več ur. Za posebno zahtevne uporabnike pa so na voljo že tudi MP4-predvajalniki z vdelanimi solarnimi celicami. Lahko pa si tudi omislimo posebno solarno polnilno postajo, ki pa seveda ni prav hudo poceni.
Ločljivost LCD-zaslonov pri MP4-predvajalnikih
Če ste poskusili poiskati primeren MP4-predvajalnik na spletnih straneh proizvajalcev ali v spletnih trgovinah, potem ste kaj hitro naleteli na pomanjkljive tehnične podatke. Večina prav natančno navaja, kako je s kakovostjo zvoka, kako silna je avtonomija, kako malo tehta naprava in katere formate podpira. Navadno še najdemo podatek, kako velik je zaslon, čeprav pri nekaterih v palcih, pri drugih pa v centimetrih, da je zmeda večja. Preveč pogosto pa manjka podatek, kakšna je ločljivost LCD-zaslona, kar je popolnoma nesprejemljivo. Posebej če se zavedamo, da lahko najdemo pri različnih modelih zelo različne ločljivosti, pri čemer tudi večji zaslon ne pomeni nujno večje ločljivosti. In kakšne vrednosti so lahko? Kakor se komu zazdi. Vsaj videti je tako. 320 x 240, 400 x 240, 120 x 160, 125 x 160,128 x 160, 480 x 272, 220 x 176, 352 x 288 ... Popolna zmeda torej. Na srečo iPod določa smernice za vse posnemovalce z ločljivostjo 320 x 240 . Tako lahko upamo, da se bo v prihodnosti stanje popravilo.
PODPRTI FORMATI
Katere formate torej podpirajo tovrstne naprave. MP3 brez dvoma in brez izjem, podobno razširjen je WAV, saj večina naprav omogoča snemanje glasu, torej uporabe naprave kot diktafona. WMA vsaj pri proizvajalcih, ki se spogledujejo z Microsoftom, OggVorbis v bistvu prav redko, približno tako redko kot M4A. Format MP4, torej predvajanje MP4- filmov, podpira že večina naprav, čeprav še nekateri vztrajajo pri formatih ASF, AMV, AVI (XviD), DRM9 ali redkeje WMV. Seveda je različnih kombinacij, ki jih podpira določena naprava, precej, pogosto pa je tudi podpora različnim formatom precej značilna za posamezno podjetje in se med modeli istega proizvajalca v splošnem ne razlikuje. Nasploh je popolnoma jasno, da so za uporabnike uporabnejše naprave, ki podpirajo večji krog formatov, zlasti če imajo za nameček vdelano polno podporo standardu MPEG-4.
STANDARD MPEG-4
Pri glasbenih, še bolj pa pri video datotekah je vse videti precej jasno, glede kodekov in podobne navlake pa ni čisto tako. Tudi zelo zapleteno ni. Ločimo končnico datoteke in vsebnik (container). Ta je svojevrsten predpis oziroma način, kako so podatki zapisani in pozneje brani. Končnica nam pove za kateri vsebnik gre. MP3 je vsebnik in kodek, MP4 pa vsebnik, kodek pa je AAC. Torej ne gre samo za možnost predvajanja filmov, ampak tudi glasbe v formatu MP4. Zelo preprosto vidimo razliko že po končnici datoteke. Če je končnica MP4, potem gre za video datoteko, če je končnica M4A pa za glasbeno datoteko. To je takole na hitro in očitno že na prvi pogled.
MPEG-4 je globalni multimedijski standard, pripravljen s ciljem zagotoviti visok nivo kakovosti za glasbene in video prenose s širokim razponom pasovnih širin, od mobilnih telefonov pa do širokopasovnih povezav. Praktično je to želja prenašati DVD-video kakovost (MPEG-2) pri nižjih prenosnih hitrostih in v manjših datotekah.
Definirali so ga v Moving Picture Experts Group (MPEG), ki je delovna skupina mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO). Standard je nastal kot naslednik standardov MPEG-1 in MPEG-2. Končan je bil že leta 1998, mednarodno priznan standard pa je postal leta 2000. Dve leti pozneje je bil vključen v Quick Time. Tehnologija je dobro preizkušena. Video in avdio predvajanje je njeno jedro, podpira pa tudi 3D-objekte, besedila in druge medijske tipe.
Sam standard pa seveda ne pomeni kaj prida, če zanj ni podpore tudi v industriji. Ker gre za standard, ki bi naj zagotovil tudi uporabnost na najrazličnejših ploščadih, je to mogoče zagotoviti samo s sodelovanjem širokega kroga podjetij. Tako so se podjetja Aple, Cisco, Kasenna, Philips in Sun Microsistems združili v Internet Streaming Media Alliance (ISMA). Seveda sodeluje še vrsta podjetij, med katerimi so AOL Time Warner, Dolby Laboratories, Hitachi, HP, Fujitsu in še veliko drugih. Njihova osnovna naloga je zagotavljanje široke uporabnosti. Seveda se jim to izplača, saj je treba material kodirati le enkrat za vse ploščadi in ne za vsako posebej.
MPEG-4 standard pa je silno kompleksen in zajema 23 delov (part), od katerih ima vsak svoj namen. Da ne naštevamo vseh, poglejmo samo tiste, ki nas zdaj najbolj zanimajo v zvezi z multimedijskimi napravami.
Part 2 opisuje video, statično sliko, sintetične slike, Part 3 kodek za stiskanje glasbe oziroma avdio signalov, Part 10 Advanced Video Coding (AVC), Part 14 MPEG-4 datotečni format (container) … Sledijo deli, ki opisujejo uporabo časovno določenih besedil (podnapisi), uporabo 2D- in 3D-likov v interaktivnih izdelkih, stiskanje naborov znakov in še veliko več. Ob pregledu celotnega standarda je hitro jasno, da ima zadeva še veliko rezerve in da nas najzanimivejše rešitve šele čakajo. V prihodnosti bo verjetno čisto normalno na MP4-predvajalniku gledati film s strukturo, kot smo je vajeni pri video DVD-jih, torej menije, izbor podnapisov, zvoka in še kaj. Za zdaj pa je redkost že, če naprava MP4 podpira glasbene datoteke MP4. Seveda se stanje hitro spreminja, saj je treba trg. Če ne drugega, pa se bodo podjetja prav hitro oprijela možnosti zaščite multimedijskih vsebin. Predvajanje skoraj izključno glasbenih datotek MP3 pa bo še vsaj nekaj časa ostalo zaradi razširjenosti datotek MP3. Vsekakor pa bi bilo, vsaj za nekatere uporabnike, prijetno poslušati tudi datoteke »MP4 avdio« (M4A). Zlasti zaradi pridobitve prostora pri istem pomnilniku. Eden od razlogov razširjenosti in priljubljenosti iPoda je ravno v dejstvu, da ob enaki kapaciteti pomnilnika lahko hranimo neprimerno več glasbe in filmov kot pri konkurenci, ki še ne ponuja avdio in video predvajanja MP4.
Prenosne hitrosti
Čeprav so vse tovrstne naprave opremljene z USB-priključki, pa je med modeli precej razlik v hitrosti prenosa podatkov v napravo in iz nje. Zadeva je seveda pomembna zaradi prostornine sodobnih MP4-predvajalnikov – 4, 8 ali več GB je popolnoma normalno. Velja zmotno prepričanje, da zadošča, če na napravi piše, da podpira USB 2.0 in je zadeva hitra, da se za njo kar kadi. Pa ni res. USB 2.0 je standard, ki določa hitrostni razpon, ne pa natančno določene hitrosti. Prenos podatkov pri USB 2.0 je lahko do 480 Mb/s. Kako hiter bo priključek, pa je odvisno od tega, kaj je vdelal proizvajalec oziroma ali je tudi pri prenosni hitrosti želel prihraniti. Počasen priključek, ki je še vedno v razponu standarda, lahko pomeni, da boste 2 GB filmov in glasbe prenašali v predvajalnik kakšno uro ali več. Če imate vedno veliko časa, zadeva seveda ni tragična, če želite pogosto menjati vsebine, pa je vse skupaj hitro zelo nadležno, da ne rečem skoraj neuporabno. Za nameček tudi ta, ne tako nepomemben podatek le stežka najdete med tehničnimi podatki MP4-predvajalnikov.
PRIPRAVA FILMOV ZA MP4-PREDVAJALNIKE
Ogled filmov je seveda omejen s podprtim formatom video datotek, velikostjo in ločljivostjo zaslona in količino pomnilnika. Težava pri pripravi filmov za različne tipe prevajalnikov je v dejstvu, da podjetja vdelujejo sila različne LCD-zaslone. Velikost je le eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na ogled filma. Ločljivost zaslona pa je seveda enako pomembna.
Večina boljših (uporabnejšhi) tovrstnih naprav premore zaslon z ločljivostjo 320 x 240 pik ali manj. Za zdaj redkeje srečujemo zaslone z ločljivostjo 640 x 480 pik, se pa to dokaj hitro spreminja. Z ločljivostjo 320 x 240 pik pa ni nič narobe. Nasprotno. Zaradi razširjenosti in ker isto ločljivost ponuja tudi iPod, so filmi kodirani v tej ločljivosti in formatu MP4 že zelo pogosti. Ehmmmm, ja, v omrežjih P2P, a tega seveda ne smem povedati na glas. Najbolj normalno pa je, da želite na MP4-predvajalniku gledati tudi filme. Svoje seveda lahko brez zadržkov. Filmi, ki jih imate doma na DVD-jih, pa seveda niso v primernem formatu.
Na srečo je na voljo veliko programov za pretvorbo različnih video formatov v format MP4. So takšni, ki jih je treba kupiti, in tudi brezplačni. Oboji v bistvu ponujajo enako – prekodiranje filmov v primeren format za vašo napravo brez potrebe, da bi zaradi tega doktorirali na področju pretvorbe formatov. Programi so čedalje prijaznejši do uporabnikov in zahtevajo vse manj informacij od uporabnika. Nekatera podjetja napravam prilagajo preproste pretvornike, ki so prilagojeni pretvorbi v ravno tak format in ravno tako ločljivost filma, kot jo omogoča naprava. Takšni so najpreprostejši. Klikneš na film in počakaš, da program opravi svoje in po možnosti film kar samodejno prenese v predvajalnik.
V splošnem so programi, ki jih je treba plačati, nekoliko udobnejši ali pa imajo širšo uporabnost od brezplačnih. Seveda so izjeme tako na eni kot tudi na drugi strani. Žal je na voljo manj programov, ki bi omogočali hkratno in samodejno vnašanje podnapisov v oziroma na filme. Saj to je seveda mogoče, a po ovinkih. Najprej potrebujete film ustreznega formata in podnapise v (spet) ustreznem formatu. Potem potrebujete program, ki bo oboje združil, in na koncu še program za pretvorbo dobljene datoteke v format MP4.
Uporaba je prepovedana ...
Uporaba MP4-predvajalnikov seveda ni prepovedana. Vsaj v normalnih razmerah ne. Je popolnoma enako kot pri MP3-predvajalnikih. Med hojo po mestu vam poslušanja glase ne bo nihče očital, čeprav morate biti v vsakem primeru pozorni na dogajanje okrog sebe, saj vas lahko tudi na prehodu za pešce zbije nepreviden voznik. Če ne slišite približevanja avtomobila, pa ... Poslušanje glasbe v avtomobilu, na motorju, na motornem kolesu ali kolesu je seveda prepovedano oziroma je prepovedano vse, kar lahko voznika ovira pri vožnji ali mu prepreči zavedanja okolice. Morda se komu zadeva zdi preveč stroga, a ko srečam na cesti heroje, ki med vožnjo v koloni prebirajo časopis, se ne bi čudil, če nekateri mimogrede na poti v službo pogledajo še kak film.
PROGRAMI
Programov je, kot rečeno, veliko, tudi brezplačnih. Poglejmo nekaj tipičnih predstavnikov, ki jih boste našli tudi na našem DVD-ju. Tako boste lahko opisane (in še precej drugih) programov tudi sami preizkusili in našli ustreznega zase.
Virtual Dub v1.8.5
Saj vem, da je že nadležno, a tudi tokrat ne gre brez tako dobro znanega in tolikokrat omenjanega Virtual Duba. Program zmore brez težav pretvoriti film v DivX ali drugem formatu v MP4. Seveda če imate v računalniku naložen ustrezen kodirni kodek. Virtual Dub namreč ni opremljen s kodeki, ampak izkoristi tiste, ki jih že imate. Poti do kodekov pa je več. Najlažje je pobrskati v internetu in sneti brezplačen paket kodekov, v katerem najdete vse, »od šivanke do lokomotive«. Na voljo pa so tudi kodeki, ki jih lahko kupite.
Sama sprememba formata pa ni dovolj. Film je treba tudi pomanjšati na ločljivost, primerno za našo napravo. Možnost najdete med filtri. Izbira možnosti pomanjšave je silno pestra. Določate namreč lahko tudi izreze ali drugače prilagodite film formatu zaslona na MP4-predvajalniku. Možnosti je veliko, le izkoristiti jih morate.
Video Zilla v2.8
Video Zilla je simpatičen program, ki se ugnezdi v Raziskovalca. Potem je treba le označiti film v Raziskovalcu, pritisniti desni gumb miške in izbrati pretvorbo formata. Seveda je pametno prej vnesti vse potrebne nastavitve, ki jih najdemo med ... nastavitvami, in sicer za vsak podprt format posebej. Med drugim nastavimo tudi ločljivost. Izbrane nastavitve potem veljajo, dokler jih ne spremenimo, in je pretvorba video formatov resnično preprosta. Program podpira pretvorbo video datotek v formate AVI, MPEG-4, MPEG, 3GP, WMV, RM in Flash Video, podpira pa tudi pretvorbo glasbenih datotek v MP3 in WAV. Seveda program ni brezplačen, zanj je treba odšteti 29,95 USD, je pa silno prijazen uporabniku in vsebuje tudi vse potrebne kodeke. Za nameček program deluje tudi kot predvajalnik za vse podprte formate. Na DVD-ju lahko najdete preizkusno različico, ki pa omogoča le devet pretvorb preden je preizkusne dobe konec. Je pa vsekakor dovolj za temeljit preizkus in odločitev, ali ne bi le odšteli tega, kljub vsemu ne previsokega zneska.
Media Coder v0.6.1
Media Coder je brezplačen progam, zasnovan s ciljem ponuditi univerzalno brezplačno rešitev za pretvorbo video formatov. Program vsebuje vse potrebne kodeke in orodja za vsa tovrstna opravila. Podpira video formate AVI, MPEG-1, MPEG-2, MPEG-2 TS, MPEG-4, Matroska, 3GP, 3GP2, MOV, Flash Video, ASF, MJPEG, RM, DV in še nekaj avdio formatov. Izbira kodirnih možnosti je pestra, saj lahko izberemo posebej vsebnik in posebej kodek. Med orodji vsebuje muliplekser in demultiplekser, orodje za obrezovanje slike, rezanje in spajanje filma in še veliko več. Nekoliko odročna je nastavitev ločljivosti ciljne datoteke, ker se zadeva nastavi v splošnih nastavitvah. Pa s tem tudi ni težav, le malo pobrskati je treba. Da je program ne vem kako prijazen uporabnikom, ne moremo reči, saj le zahteva kanček več poznavanja zadev kot programi, kjer je treba pritisniti na eno samo tipko. Poznavalcem pa bo po vsej verjetnosti všeč. Seveda ni razloga, da se ga ne bi lotili tudi začetniki, le malce brskanja je treba in seveda nekaj znanja, ki si ga pa kaj hitro pridobimo z brskanjem po revijah in spletnih straneh. Navsezadnje nam tudi s poskušanjem lahko uspe najti prave nastavitve za naš predvajalnik. Le malo dalj časa bo trajalo.
Kako pretvorbo filmov v ustrezen format izvesti tudi praktično, pa boste lahko prebrali v posebnem članku v rubriki Triki in nasveti, kjer bodo zadeve opisane do zadnje podrobnosti.
PRIKLJUČKI IN POVEZAVE
MP4-predvajalniki so opremljeni z različnimi priključki. Iz precej očitnih razlogov morajo prav vse naprave imeti priključek za slušalke (poslušanje glasbe) in USB-priključek (prenos podatkov). Nekateri so opremljeni še z video izhodom in tako omogočajo ogled fotografij in filmov na TV-zaslonu. Sicer v nizki ločljivosti, a vendarle. Morda pa je komu tudi to zanimivo. Če ne drugega, je tako silno lahko izvesti kakšno predstavitev.
Počasi se pojavljajo naprave z vdelanim modulom bluetooth, kar omogoči uporabo USB- slušalk in brezžično povezavo z avdio napravami in računalnikom za prenos podatkov. Vsekakor udobna rešitev. Naprave z vdelanim wi-fijem so redke, a ... kako dolgo še?
DODATNA OPREMA
Tukaj bomo dokaj hitro opravili, saj so na voljo popolnoma enake naprave kot pri MP3-predvajalnikih. Polnilne postaje torej, pa takšne z zvočniki in še s čim, ki so na koncu že pravi majceni avdio stolpi, različne slušalke in zvočniki z lastnim napajanjem, s katerimi boste lahko svojo glasbo delili z mimoidočimi in še kaj. In popolnoma enako kot pri MP3-predvajalnikih tudi tukaj prednjačijo modeli, prilagojeni napravam iPod. Zato se tudi snovalci MP4-predvajalnikov trudijo vsaj v osnovi posnemati bolj znanega bratranca.
NADGRADNJA PROGRAMSKE OPREME
Da bi MP4-predvajalnik deloval, kot je treba, potrebuje ne le strojno, ampak tudi programsko opremo – firmware. Ker proizvajalci z vedno novejšimi napravami bolj kot ne na vso silo hitijo, ni čudno, če je vdelana programska oprema hroščata ali pa ne ponuja vsega, kar bi sicer lahko omogočala vdelana strojna oprema. Zato se tudi pri MP4-predvajalnikih pojavljajo uradni in neuradni popravki programske opreme. Uradni navadno odpravljajo napake, neuradni pa iztisnejo iz naprav še kakšno dodatno možnost. Koliko je popravkov in kako so dostopni, je seveda odvisno od vdelane strojne opreme in razširjenosti naprave. Seveda tudi tega, ali je nadgradnja sploh mogoča, navadno pa s tem ni večjih težav. Pametno je le pred nakupom preveriti, kako dostopne so nadgradnje, če se ne odločate ravno za najnovejši model. Za bolj razširjene modele in priznana podjetja navadno ni večjih težav z iskanjem nove programske opreme.
Če spadate med spretnejše, pa je na voljo precej orodij, s katerimi je mogoče brkljati po programski opremi. Pogosto so namenjena natančno določenemu procesorju in tako je treba kaj več vedeti tudi o drobovini naprave, preden se lotite sprememb programske opreme. Seveda se takšnega početja lotevate na lastno odgovornost, zato je skoraj nujno narediti varnostno kopijo programske opreme. Če se kaj zalomi, boste tudi garancijo bolj težko uveljavili.
Nekoliko boljše naprave oziroma vsaj takšne, ki so opremljene z zmogljivejšimi procesorji, pa je pogosto mogoče nadgraditi z operacijskim sistemom Linux. Seveda je treba v tem primeru pridobiti tudi program, ki bo izkoristil vse, tudi najbolj navadne možnosti MP4-predvajalnika. Za tako temeljite nadgradnje pa navadno skrbijo skupine zanesenjakov, ki silno radi iz svojih naprav iztisnejo še vodo, če je to mogoče, in svoje rešitve radi brezplačno ponudijo na svojih spletnih straneh.
Kaj so MP4-predvajalniki, je zdaj že bolj jasno. Kaj prihaja, pa tudi. Tudi v naših trgovinah je mogoče najti MP5-predvajalnike, čeprav še pod starim imenom. Kar zadeva mene, bi bilo veliko bolj smiselno kot tlačenje fotoaparatov v MP4-predvajalnike dodati polno podporo standardu MPEG-4. Fotoaparate ima tako že vsak mobilni telefon. Sicer pa vse več mobilnih telefonov ponuja tudi možnost ogleda MP4-filmov. Na koncu bomo izbirali med univerzalnimi napravami, ki znajo vse in nič prav dobro, le da se bo eni reklo telefon, drugi predvajalnik, tretji GPS ... In čeprav se sliši prav hecno, že zdaj nismo daleč od tega.
Moj mikro, Oktober 2008 | Zdenko Frangež |
