Za

Philips obvlada kar nekaj posebnih tehnologij, in ena od teh je prav gotovo Ambilight, ki z lučkami (v preteklosti s katodnimi, danes s svetlečimi LED-diodami) ustvarja ambientno svetlobo okoli zaslona. Ko je Philips napovedal monitor s tehnologijo LightFrame, sem naivno predpostavljal, da gre za PC-jevsko različico že videne Ambilight. A to ni čisto res. Ta 22-palčni monitor ponuja ločljivost 1680 x 1050, odet pa je v plastično belo ohišje. Bela plastika, ki obkroža zaslon, pod seboj skriva modre diode, s katerimi bolj ali manj intenzivno obseva uporabnika (možnih je več nastavitev in tudi popoln izklop). Monitor gradi na TFT-matriki in ponuja 5 ms osveževanje, a le povprečen 160-stopinjski kot navpično in vodoravno. V nastavitvah barv vsaj podpira barvni profil sRGB. Posebnost monitorja je tudi samodejno prilagajanje razmerja stranic prikazane slike, na voljo pa imamo še tehnologiji SmartContrast (ki je dinamični kontrast do 12.000 : 1) in SmartImage (ta analizira prikazano sliko in glede na izbran scenarij dinamično izboljša prikazano s povečevanjem barvne zasičenosti, kontrasta, ostrine). Pohvaliti velja dobro barvno kalibracijo in tovarniške nastavitve monitorja. To je posledica pobude TrueVision, ki jo Philips uporablja in že v tovarni izmeri in nastavi vse narejene monitorje, s čimer vsi dosegajo bistveno višjo stopnjo natančnosti in usklajenosti barv, kot je povprečje konkurentov.

Proti

Monitor Philips Brilliance 220X1 ima res v okvirju LED-diode, a žal so vse modre barve. Philips je namreč ugotovil, da prav modra svetloba sprošča in pomirja, nas med delom sprošča in zmanjšuje obremenitev in napenjanje oči. Toda v praksi se izkaže, da je modri okvir okoli slike precej moteč (verjetno bi se moral prisiliti v uporabo nekaj dni in morebiti bi se navadil nanj) in hitra ugotovitev je, da je stvar popolnoma brez smisla. Če ob tem pogledamo še visoko ceno sicer popolnoma povprečnega monitorja, je odločitev lahka … Monitor nima vhoda HDMI niti vgrajenih zvočnikov, ergonomija pa je z nezmožnostjo nastavljanja višine in sukanja slaba.

Moj mikro, julij-avgust 2009 | Gregor Sluga