Za

Ogledali smo si še najnovejši Philipsov Full HD LCD-televizor. Ne le, da nas je zanimalo, kakšne so razlike med dokaj neznano znamko (Mirai, test v prejšnji številki) in tako imenovano blagovno znamko A, zanimalo nas je tudi, kaj prinese skoraj 100 % (1000 €) višja cena. Philipsov 42PFL je torej 42-palčni (107 cm diagonale) televizor, ki ima polno ločljivost zaslona 1920 x 1080, kar pomeni da gre za napravo Full HD (polna visoka ločljivost). TV je po velikosti podoben Miraiu, a skoraj polovico tanjši. Še največje razlike se pokažejo pri videzu televizorja, saj je prednja stran odeta v temen odseven okvir, sicer pa je celotno ohišje iz srebrne, dokaj kakovostne plastike. Na zadnji strani najdemo 3-kanalno osvetlitev AmbiLight, ki je zaščitni znak Philipsovih ploščatežev in ki premami marsikaterega kupca. In resnično to značilnost po tednu dni uporabe po prehodu na drug televizor pogrešamo – z njim je gledanje televizorja v temi veliko udobnejše za oči. Tehnološko je televizor vsaj po specifikacijah precej boljši. Najprej je tu odzivna matrika, deklarirana na 3 ms. Vidni kot je s 176 stopinjami dober in identičen že videnim, svetilnost je malce večja kot ponavadi, seveda pa izstopa dinamični kontrast 8000 : 1. Kot dražji televizor ponuja tudi cukrček tega leta – 100 Hz prikazovanje slike z računanjem vmesnih podslik za bolj tekočo in ostro sliko. Po Philipsovih podatkih naj bi tudi zavoljo tega televizor zmogel prikaz 4 milijarde barv. In barve so zares dobre, pohvaliti velja pa tudi mehke prelive preko odtenki – še posebej ob ogledu kakšnega HD-filma. Televizor je že od prvega trenutka prijeten za uporabo, k čemer prispeva tudi pregleden daljinski upravljalnik − in seveda veliko vgrajene logike.

Proti

Avtomatika nastavitve programov je delovala čudno – ni recimo zapolnila prvih nekaj mest (1, 2 , 3, 6 …). Kot na vseh velikih LCD-jih bomo v TV-signalu videli šum, cvetoče pikice in podobno, česar ne znajo odpraviti ne PixelPlus ne druge Philipsove (pa naj bi bile ene boljših na trgu) tehnologije odprave šuma. Pri priklopu IPTV-signala ali dobre kabelske antene (ali predvajanja HD-filmov) je teh bistveno manj, zato je vprašljivo, ali tehnologija sploh ima smisel. Čeprav ima TV dva sprejemnika, pa je eden DVB-T, ki bo pri nas le pogojno uporaben. Uporabnejša izbira bi bila dva analogna sprejemnika, ki bi omogočala sliko v (ob) sliki povsod. Želeli bi si precej nižje cene.

Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Jaka Mele