Med prvimi, ki je zaslutil uporabnost dvoživk, je bil Pentax, ki je v petih letih predstavil kar osem različnih modelov, vključno z zadnjim iz te serije, W60. Slednji seveda postavlja nove standarde in v je primerjavi z predhodnikom bistveno izboljšan. Oblika je dokaj podobna, česar ne moremo zgrešiti, je objektiv, ki ima zdaj še večje zaščitno steklo. Slednje gre predvsem na račun širokega kota, po novem zmore razpon od 28 do 140 mm v primerjavi s klasiko. V primerjavi z OIympusovimi podvodnimi modeli pri Pentaxu niso nikoli razmišljali o aktivnem pokrovčku, ampak naj bi to delo opravljala kar ustrezna torbica. Razlika je tudi v ohišju, ki je pri Pentaxovih fotoaparatih plastično, pri Olympusovih pa kovinsko. To je pravzaprav tudi ena glavnih slabih točk, a po drugi plati je fotoaparat zaradi tega cenejši. Podobno kot predhodniki je tudi W60 vodotesen, tokrat je globina potopa omejena na štiri metre. To je že čisto dovolj za potapljanje na dah, poleg tega je v tej globini še dovolj svetlobe in bliskavice ni treba uporabljati. Upravljanje je preprosto, vsi programi so avtomatski, a kljub temu dopušča kar lepo vrsto dodatnih možnosti. Med njimi sta zanimivi zaklep ostrenja ter možnost zajema videa v HD-načinu. Slednji je sicer v načinu 720p in le pri 15 posnetkih na sekundo, če želite več, je tu še vedno ločljivost 640 x 480 pik s 30 posnetki na sekundo. Kakovost slike je pričakovana za 10-milijonsko 1/2,5-palčno tipalo, kar v praksi pomeni, da od občutljivosti ISO 200 dalje pričakujte veliko šuma v sliki. Pentaxu je uspelo narediti dober skok naprej od prejšnjih modelov iz serije W, in če bi imel malce boljše ohišje, bi si zaslužil še kakšno dodatno točko. Kljub vsemu je to dober fotoaparat, ki je lahko z vami tako rekoč povsod in ga brez težav uporabljate tudi v zahtevnejših vremenskih razmerah.

Objavljeno: Moj mikro, september 2008 | Alan Orlič