Trg narekuje hud tempo prenove in posodabljanja obstoječih modelov, zato so se tudi pri Pentaxu odločili, da razvijejo nov model fotoaparata, ki bo posegal v višji razred. Pri zasnovi ohišja so se temeljito potrudili in izboljšali ergonomijo. Ohišje je precej robustno in odporno proti vdoru vode in praha. Nekoliko so povečali držalo in s tem izboljšali oprijem. Tudi po številu funkcij, ki so jih namestili neposredno na gumbe, nameščene na aparat, se vidi, da je fotoaparat namenjen tistim, ki so že bolj vpeljani v svet fotografije in bi jih neskončno tavanje po menijih za nastavitve aparata odvrnilo. Tako imamo prek gumbov neposreden dostop do spreminjanja načina izbire točk samodejnega ostrenja, načina merjenja svetlobe ter načina delovanja AF- sistema (posamični posnetki, AF-sledenje ter ročno ostrenje). S pritiskom na funkcijsko tipko lahko prek LCD-zaslona zelo hitro spreminjamo nastavitve za ISO-vrednosti, način delovanja bliskavice, nastavitve beline, nastavitve zaporednih posnetkov ter nastavitev za osnovni barvni slog (custom image), kjer lahko izbiramo med več načini podajanja končnega videza fotografije ter nastavimo različne parametre za vsak profil posebej.

K20D je Pentaxov prvi zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat s funkcijo živega ogleda slike (kadra) prek LCD- zaslona, žal pa brez možnosti avtomatskega ostrenja v tem načinu. Z uporabo sistema proti stresanju posnetkov (SR-shake reduction) smo na testu konstantno dobili ostre posnetke pri trikrat daljših časih osvetlitve, kot bi sicer. Na SR-sistem je vezan tudi sistem za odstranjevanje prašnih delcev iz senzorja (DR-dust removal), ki deluje zelo dobro, razliko med cenejšimi modeli in K20D pa je moč slišati in občutiti že ob vklopu sistema, ko se parata dobesedno strese. Avtomatsko ostrenje je s cenenim kit objektivom delovalo izjemno eksplozivno in zaletavo, v slabi svetlobi pa se je sistem tudi dostikrat zmotil in popravljal izostritev. Popolnoma druga zgodba pa je bila, ko smo na aparat namestili Pentaxov objektiv DA* 16–50 mm f/2.8 ED AL SDM, ki ima vgrajen novi SDM-sistem ostrenja, v tem primeru je aparat ostril veliko natančneje in zanesljiveje. Vsekakor je ta objektiv optimalna kombinacija za ta aparat, tako glede optičnih značilnosti kot tudi delovanja celotnega AF-sistema. 11 AF-točk od tega 9 križnih, je bilo kos večini fotografskih situacij. Tudi motivi v gibanju so bili večinoma ostri, tako da lahko rečemo, da je v načinu zaporednih posnetkov in z AF-om v načinu sledenja dobro opravil nalogo tudi pri treh posnetkih na sekundo. Preseneča, da je Pentax vgradil v aparat možnost mikro korekcij AF-sistema, ki omogočajo to, kar so včasih lahko odpravili samo na servisu. Posamezne objektive, ki bi lahko imeli napake pri ostrenju (sprednje ali zadnje ostrenje), lahko s to funkcijo nastavimo kar prek aparata. Aparat lahko shrani korekcije za 20 različnih objektivov.

Morda na prvi pogled ne tako izstopajoča funkcija je možnost hitrega zaporednega fotografiranja (burst shooting), kjer aparat v eni sekundi zajame 21 posnetkov. Ločljivost je sicer samo 1,6 Mp, vendar pa s tem Pentax že napoveduje prihod digitalnega videa tudi v zrcalnorefleksne fotoaparate. Čeprav je zdaj ta možnost izključno fotografskega pomena, pa dokazuje, da se tehnični razvoj premika v to smer.

Zahtevnejši fotografi večinoma uporabljajo polavtomatske ekspozicijske programe. Pentax pa je standardnima načinoma prioritete zaslonke in časa dodal dva načina, ki temeljita še na tretji spremenljivki, ISO-vrednosti. Tako lahko s premikom gornjega vrtljivega gumba nastavimo aparata v ISO-prioriteto (program Sv), kjer aparat nastavi vrednost zaslonke in časa glede na nastavljeno ISO-vrednost, ali pa tudi nasprotno – s programom prioritete časa in zaslonke (program TAv) fiksiramo ti dve nastavitvi, aparat pa glede na ekspozicijo prilagodi ISO-vrednost. Najodmevnejša pridobitev K20D je vsekakor novi 14,6 Mp CMOS- senzor, ki so ga razvili v sodelovanju s Samsungom. Kljub večjemu številu slikovnih elementov (pik) zatrjujejo, da se velikost posamezne pike na senzorju ne razlikuje dosti od 12 Mp senzorjev istih dimenzij. Po Pentaxovih trditvah so to dosegli z zmanjšanjem prostora okoli pik. Vsekakor je takšna gostota pik velik izziv za optiko, kar se je tudi pokazalo na našem testu. Samo najboljša serija Pentaxovih objektivov je lahko v celoti izkoristila potencial tega senzorja. Vsekakor pa je bilo na testnih fotografijah videti nekaj več digitalnega šuma kot pri nekaterih konkurenčnih modelih fotoaparatov pri ISO-nastavitvah nad 400 ISO. Digitalni šum je danes preveč izpostavljena značilnost, ki je večinoma opazna samo na monitorju pri 100 % povečavi in nikakor ne more biti merilo za kakovost posnetkov. Pri natisnjenih fotografijah pa tudi pri večjih povečavah ne opazimo šuma, razen pri ekstremnih ISO-nastavitvah, kot so ISO 3200 ali ISO 6400, tukaj pa je tematika fotografij, kjer se takšne nastavitve pojavljajo, dokaj neobremenjena s kakovost, ker v ospredje prihaja vsebina, ne pa tehnična perfekcija.

Pohvaliti moramo barvno podajanje, ki je zelo natančno in za oko všečno, brez pretiranih barvnih nadihov ali nasičenosti. Malenkost slabše je edino tonsko podajanje v temnejših ali rahlo podosvetljenih delih fotografije pri višjih ISO-nastavitvah. Svetlomer se je odlično izkazal in je v skoraj vseh primerih brezhibno izmeril ter uravnotežil motiv. Vdelana bliskavica omogoča brezžično proženje zunanje bliskavice. Na testu je vsaj v manjših prostorih ta kombinacija delovala brezhibno, enako velja za podajanje barv pri uporabi bliskavice, kjer nismo zasledili barvnega nadiha.

Če bi poskušali glede na trenutne razmere na trgu nekako umestiti nov Pentaxov14,6-milijonski senzor in kakovost posnetkov, narejenih s tem senzorjem, potem bi ga vsekakor uvrstili pred konkurenčne 14 Mp senzorje. 12 Mp senzorji, ki so trenutno prisotni v večini zrcalnorefleksnih aparatov višjega razreda, pa so glede podajanja detajlov in kakovosti posnetkov pri visokih ISO-nastavitvah trenutno še nekoliko boljši.

Objavljeno: Moj mikro Julij-Avgust 2008 | Alan Orlič