Majhen, preprost. Pentaxov novinec prinaša vstop v zrcalnorefleksni svet, ne da bi vas bolela glava zaradi cene oziroma bi se morali odpovedati udobju kompaktnih modelov. Spada med manjše, saj so zunanje mere borih 123 x 92 x 68 mm, tehta pa malce nad pol kilograma. Kljub temu je za držanje in oporo roki dobro narejen, saj je desni del močno izbočen, sredinec pa ima še dodatni utor. Pravzaprav lahko celoten fotoaparat krmilimo le z desno roko, leva pride prav le za dodatno oporo pri držanju. Gumbov ni veliko, preseneča gumb z lepo narisanim vprašajem, ki na zaslonu izpiše pomoč za določen način fotografiranja. Malce drugačna tipka F1, če se izrazimo v računalniškem žargonu, olajšala pa bo predvsem brskanje po navodilih. Pomembnejše nastavitve, kot so občutljivost, nastavitev beline in pod/nadosvetlitev so seveda dosegljive prek gumbov, a v pomanjkanju zgornjega zaslona se nam na ta račun vedno vključi glavni in edini LCD-zaslon. Fotoaparat ima pet točk za ostrenje, vendar ima dokaj omejeno uporabo. Lahko jih uporabljamo le v dveh načinih, vse naenkrat in se fotoaparat sam odloči, na katero bo ostril, oziroma uporabljamo le sredinsko. Zaklop je izredno tih, pravzaprav med tišjimi, ki smo jih preizkusili v zadnjem času. Kovinskega prizvoka praktično nima in prav veliko pozornosti na ta račun ne boste pritegnili. Pri uporabi se je K-m dobro obnesel, saj glede na ceno dobite kar nekaj. Malce mu nagajata samodejna nastavitev beline, ki se pri umetni svetlobi ne obnese najbolje, poleg tega je šum dokaj hitro viden v temnih delih že pri nizkih občutljivostih. Slednji ni kritičen, bolj moti slaba samodejna nastavitev beline. Slednje se da odpraviti z uporabo formata RAW. K-m namreč med drugim zapisuje v formatu DNG, kar olajša odpiranje datotek s starejšimi programi RAW. A če novinca pogledamo kot celoto, je Pentaxu uspelo narediti dober vmesni člen med kompaktnimi in zrcalnorefleksnimi fotoaparati. Če želite biti malce bolj ekstravagantni, si ga lahko omislite v beli barvi oziroma posutega s kristali Swarovski, če imate dovolj pod palcem.

Moj mikro, februar 2009