Za

Po tem ko smo si v pretekli številki ogledali vstopni model Panasonicove videokamere s trdim diskom, smo tokrat preizkusili njegovega velikega brata – SDR-H250. Poglavitna prednost močnejšega modela je drugačen senzor za zajem videa, ki tako temelji na konceptu 3CCD. Sicer je kamera vizualno skoraj identična cenejšemu modelu, poudariti pa velja uporabo boljših materialov pri ohišju, ki deluje tudi bolj kompaktno in manj poceni. Glede na H20 je tokrat prisoten še pogrešani daljinski upravljalnik, vdelana pa je tudi LED-lučka, ki precej pripomore v (pol)temi. Predvsem nas je zanimalo, kaj se dogaja s kakovostjo videa glede na cenejši model, in tu smo bili prijetno presenečeni. Kamera je pričarala veliko bolj barvno polne posnetke, več je tudi podrobnosti (pri H20 so bile te bolj zamazane in nevidne). Seveda je H250 obdržal optični stabilizator slike, uporabljena pa je tudi kakovostnejša optika Leica Dicomar. Kamera snema video SD-kakovosti (standardni video) na 30 GB vdelani disk ali na pomnilniško kartico (priložena je 512 MB). Odvisno od kakovosti zajema lahko nanj shranimo od 7 do 27 ur posnetkov v zapisu MPEG-2. Meniji so identični kot v H20, upravljanje je zavoljo krmilne paličice možno z eno samo roko. Kamera ponuja neposreden zapis filmov na DVD ter ima priložen programski paket za montažo.

Proti

Krmiljenje prek krmilne paličice je sicer hitro, a precej nenatančno, zato si želimo izboljšanje. Kakovost videa s 3CCD-senzorjem je še vedno slabša od Sonyjevega senzorja CMOS (SR-290). Ob vklopu kamere (do snemanja dve sekundi) tudi tu kamera potrebuje še nekaj sekund, da nastavi barve na pravo vrednost (sicer vleče na modro). Kamera ponuja dobro zaokrožen paket, ki pa bi bil lahko v času, ko prihajajo kamere HD še kakšnih 100 evrov cenejši. Kakovost fotografij ostaja slaba.

Jaka Mele