Ni veliko kompaktnih fotoaparatov, ki se ponašajo s podobnimi tehničnimi lastnostmi. Pred leti je imel Olympus podobno svetel objektiv, a ni bil tako širok. Nato je razvoj zamrl, dokler ga ni oživil Panasonic v novincu. Zanimivo je še nekaj, predhodnik je bil aktiven kar dve leti, kar pri kompaktnežih ni ravno pogost pojav. Majhno kovinsko ohišje sploh ne izdaja vseh skrivnosti, ki jih fotoaparat skriva. Je dobro oblikovano in praktično vse pomembnejše možnosti so dosegljive z eno roko. Objektiv je posebnež, predvsem z razponom, ki meri od 24 do 60 mm, če ga primerjamo s klasiko. Nato pride že omenjena svetlobna moč objektiva, ki znaša f2,0–f2,8, oziroma razlike je le ena zaslonka. A tisto glavno še pride, tako objektiv kot tipalo sta zasnovana za format 16 : 9. Za preklop med formati je poskrbljeno kar na objektivu, kjer lahko izbiramo med razmerij 16 : 9, 3 : 2 in klasičnim 4 : 3. Dodajmo še možnost zajema v HD-formatu za popolnejšo sliko.
LX3 se podobno kot predhodnik ponaša z naborom fotografskih možnosti, med drugim z zajemom v formatu RAW. Pri tem je fotoaparat hiter in prav nič ne kaže na to, da bi ga surov format kaj preveč obremenjeval. Pri kakovosti slike lahko brez težav rečemo, da LX3 spada v gornji razred. Vendar tudi njega začne šum dokaj obremenjevati, predvsem nad ISO 400. A ravno tu je novinec v prednosti, in sicer na račun svetlega objektiva, ki večino drugih prekaša za eno zaslonko. Panasonicu je uspelo narediti dober fotoaparat, ki je več, kot le kompaktnež za vsakdanjo rabo. Z hitrejšim ostrenjem bi brez težav izrinil cenejše DSLR-je, kljub slabši kakovosti slike pri višjih občutljivostih. A že takšen, kot je, si zasluži prostor v fotografski torbi vsaj kot rezervni fotoaparat, če ne celo glavni. Še ena omejitev – razpon objektiva ni ravno velik, kar ne bo zadovoljilo ljubitelje daljav.

Moj mikro, april 2009