Še zadnji iz poletne bere brezzrcalnih fotoaparatov, ki spreminjajo zemljevid fotografskega sveta. Panasonic je tokrat dobro opravil domačo nalogo in končno izdelal spodobnega naslednika modela GF1. Vsi ostali, ki so sledili slednjemu (GF2, GF3 in GF5), so si zadali drugačno vlogo, predvsem biti všečen začetnikom, in temu primerno so tudi izgubljali možnosti. GF3 je recimo ostal brez nastavka za izmenljive bliskavice in glavnega izbirnika, vse zaradi preprostejše uporabe. GX1 na srečo meri višje in temu primerno je tudi opremljen z vsemi možnostmi, ki jih resen fotograf želi. Ohišje je relativno majhno, tokrat opremljeno s spodobnim držalom na desni strani. Gumbov je cela vrsta, zaslon je občutljiv na dotik. Na srečo lahko to možnost izklopimo, pri GF-seriji to ni mogoče. Tipalo je novo, 16-milijonsko, in kljub večjemu številu pik dobro opravi svoje delo. Celo bolje kot prejšnje, 12-milijonsko. Tu se postavi vprašanje: nadgradnja iz GF1 – da ali ne? Dve leti razlike med fotoaparatoma sta prinesli polno HD-ločljivost pri snemanju, bolj ergonomično ohišje in manj šuma pri visoki občutljivosti. Predvsem slednje utegne biti zanimivo, razlika med dvanajstimi in šestnajstimi milijoni je stranskega pomena. Pravzaprav edina resna zamera fotoaparatu gre na račun zaklopa, ki je glasen in ima rezek kovinski zvok. Tihi fotoaparati so namreč zelo zaželeni, saj lahko z njimi brez težav fotografiramo na raznih snemanjih ali koncertih klasične glasbe, pa tudi drugače ne privabljajo dodatne pozornosti.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Alan Orlič |
