Še en malček iz kategorije mikro 4/3, ki smo ga pri nas čakali dobre štiri mesece. Razlog je bil preprost, povpraševanje po njem je preseglo vsa pričakovanja. Seveda sledi vprašanje, je fotoaparat res vreden tega.
G-F1 je Panasonicov tretji fotoaparat, ki nima zrcalca, a je vseeno mogoče menjavati objektive. Zasnova je tokrat drugačna, saj fotoaparat nima elektronskega iskala, ampak le LCD-zaslon. Tudi ohišje je manjše, klasične izbokline na desni strani ni, je le majhna opora za prste. Podobno zasnovo ima Olympus E-P2, fotoaparata sta si dokaj podobna tudi po velikosti. A v primerjavi z Olympusom ima Panasonicov novinec vgrajeno bliskavico, ki se dvigne presenetljivo visoko. Ne pričakujte preveč, vodilno število je 7, a je dovolj za dodatno osvetlitev obrazov v močnem soncu ali ponoči kot pomoč visoki občutljivosti. Upravljanje je preprosto in niti ne zahteva veliko brskanja po menijih za nastavitve. Vrtljiv gumb ima tudi vlogo navadnega, kar omogoča preklop med različnimi možnostmi. Pozna vse fotografske načine, za manj zahtevne so na voljo tudi scenski. Pri zaporednem zajemu je spodobno hiter, zmore tri posnetke na sekundo. Med načini ostrenja se najde tudi možnost sledenja objekta, poleg že znanih klasičnih in prepoznavanja obrazov. Občutljivost seže do ISO 3200, kjer je že na meji uporabnosti. Zanimivo je, da ima v primerjavi z G-H1 manj težav, ni ponavljajočih se črt (banding) nad ISO 800, kot ga ima slednji. Razlog je, kot kaže, tipalo, saj ima G-F1 enako osnovo kot G-1. Fotoaparat smo dobili v kompletu z 20 mm objektivom, ki je odličen spremljevalec tega fotoaparata. Preračunano v klasični format dobimo zorni kot, enak 40 mm objektivu. Glavna zamera gre na račun nezmožnosti prikazovanja razdalje, vsaj malo pa se odkupi z dobrim ročnim načinom in veliko povečavo. GF1 ima podobno kot Olympus E-P2 zunanje iskalo, ki ga moramo v tem primeru dokupiti. Včasih pride prav, a večina fotografov ga ne bo pogrešala. Iskalo je sicer dobro narejeno, ločljivost je visoka, poleg tega je tudi nagibno. Novinec zmore tudi snemanje videa v ločljivosti 720p, kar bo večini uporabnikov dovolj dobro. Kdor želi več, bo moral poseči po GH1, ki za zdaj edini izmed fotoaparatov micro 4/3 to zmore.
Če primerjamo na eni strani Panasonicovega novinca z Olympusom E-P1 oziroma E-P2, je kljub podobni zasnovi opaznih kar nekaj razlik. Prva je že v oblikovanju, saj Panasonic ostaja pri klasičnem, modernem, Olympus pa je šel navdih iskat v zgodovino. Barvna raznolikost je pri obeh spodobna, a rdeča je drugačna in izstopa tudi od drugih proizvajalcev. V upravljanju ni velikih razlik, velik kolešček pri Olympusu daje boljši občutek. Elektronsko iskalo je pri Panasonicu na voljo kot doplačilo, pri Olympusu E-P2 pa je priloženo. Glavna razlika je v objektivu, ki je pri Panasonicu za dobro zaslonko svetlejši, Olympus pa ima vgrajen umirjevalnik slike, kar zopet malo izenači karte. Vsekakor je razveseljivo to, da se število teh fotoaparatov veča, prav tako število objektivov, kar je še pomembnejše. GF1 je fotoaparat, ki je dovolj majhen, a vseeno dovolj zmogljiv tudi za resno delo in bo lahko dobrodošla rezerva resnim fotografom.

Moj mikro, marec 2010 | Alan Orlič