Tokrat preizkušeni Olympusov malček je poseben v več pogledih. Že z oznako SW razkriva svojo podvodno zmogljivost, kar pomeni, da utegne biti zvest spremljevalec tako v morju in kopalni kadi kot na smučišču – ne sol ne vročina ne mraz naj mu ne bi prišli do živega. Proizvajalec zagotavlja tudi odpornost na padce z višine do 1,5 m, čeprav je ohišje dokaj občutljivo na praske. Kot posebnost velja izpostaviti tudi LED-lučko, s katero si lahko pomaga pri osvetljevanju makro posnetkov. Nasploh fotoaparat deluje v okviru pričakovanj za ta razred. Samodejno ostrenje je podnevi spodobno, v mraku se občutno poslabša. Ima veliko scenskih programov fotografiranja, barve fotografij so živahne. Šum je pri višjih vrednostih ISO opazen, umirjevalnik slike le digitalni. V zakup je treba vzeti tudi razmeroma skromen razpon goriščnice (38-114 mm), je pa zato sila praktična drsna zaščitna ploščica objektiva v slogu Sonyjevih konkurentov. Pohvaliti moram tudi logično razporejene gumbe in še eno posebnost, upravljanje pregledovalnika fotografij s tapkanjem po ohišju. Mju 1050 SW torej spodobno opravi nalogo družinskega kronista, pri čemer stoično prenese kak dodaten udarec in polivanje s pomarančnim sokom, česar morda ne bi pričakovali od »kupčka elektronike«.

Moj mikro, januar 2009 | Alan Orlič Belšak