Slabih pet mesecev po predstavitvi E-P1 je Olympus predstavil novega člana skupine mikro 4/3. Po zunanjosti in obliki tako rekoč nobene razlike, tudi večina notranjosti je ostala nespremenjena, vključno s tipalom. Glavna razlika, ki je razburila nekatere lastnike E-P1, možnost elektronskega iskala.
A pojdimo lepo po vrsti. E-P2 ima tako rekoč identično ohišje kot E-P1, razlika je le v barvi. Namreč, fotoaparat je v celoti črn, razen manjšega srebrnega dela, na katerem je napis E-P2. Z rahlo zaobljenim sprednjim in zadnjim delom na desni strani se fotoaparat dobro drži v rokah, tudi razporeditev gumbov je dobra. Glavne možnosti so hitro dosegljive, nekateri gumbi so tudi uporabniško nastavljivi. To, da snovalci niso ničesar spreminjali, pomeni le eno: že v prvo so dobro opravili svoje delo.
Tudi pri upravljanju in kakovosti fotografij nismo opazili kakšnih posebnih sprememb, a kljub temu ima E-P2 nekaj novih uporabnih novosti. Prva je zagotovo samodejno sledenje objektu, ki pride prav pri fotografiranju otrok ali premikajočih se objektov. Dodali so tudi nekaj novih kreativnih filtrov in samodejno popravljanje barv. Obojega bodo veseli predvsem tisti, ki se jim ne da preveč ubadati z naknadno obdelavo fotografij. Nas je najbolj pritegnil že znan filter, ki posnema stare črno-bele filme. Na trenutke morda preveč močan, a za razne ulične posnetke, kjer je pomembna zgodba, tako rekoč nepogrešljiv. Izboljšali so tudi ročno ostrenje, ki hitro preklopi iz načina povečave slike v normalen pregled. Vrnimo se še k elektronskemu iskalu. Lahko rečemo le: odlično opravljeno delo, visoka ločljivost omogoča celo ročno ostrenje brez povečave. Delno tudi odpravlja potrebo po vrtljivem zaslonu, saj ga lahko nagnemo do kota 90 stopinj. Omenimo še eno izboljšavo, možnost uporabe zunanjega mikrofona. Ker video postaja čedalje zanimivejši, je ta možnost seveda dobrodošla in omogoča kakovostnejši zvok.
Za konec še kratka primerjava z E-P1, ki še naprej ostaja v prodaji. E-P2 prinaša nekaj novosti, ki bodo prišle prav predvsem zahtevnejšim fotografom. Tudi črna barva govori temu v prid. Oba fotoaparata tako lahko mirno sobivata, brez velike medsebojne konkurence. Najbolj razveseljivo pri tem je, da skupnost uporabnikov fotoaparatov mikro 4/3 raste, saj so med drugim tudi dobro dopolnilo zrcalnorefleksnim fotoaparatom. Olympusovi uporabniki so seveda tu v veliki prednosti, saj je vse, kar potrebujejo, ustrezen vmesnik in že lahko uporabljajo vse 4/3 objektive. Najboljše pri tem pa je, da ta malček zasede le malce več prostora kot kompaktni fotoaparat, ponuja pa veliko več.

Moj mikro, januar 2010 | Alan Orlič