Priznamo, komplet je dolgo časa buril našo domišljijo in komaj smo čakali, da ga preizkusimo. Že v prvi sapi lahko rečemo: izplačalo se je. Koncept je Olympus predstavil že s prvim fotoaparatom iz serije 400, novinec ima vse le še bolje dodelano. Ohišje je še vedno med najmanjšimi in na prvi pogled bistvenih razlik v primerjavi s predhodniki ne prinaša. To se hitro spremeni takoj, ko ga primemo v roke, saj ima boljši oprijem na račun dobro oblikovanega desnega dela. Tudi zadnja stran je podrejena velikosti, zaradi tega ima malce manjši LCD-zaslon, kot je trenutno v modi, tudi kak gumb ima na ta račun manj. Uporabnik si lahko po svoje prilagodi enega od smernih gumbov, na žalost so preostali trije neizkoriščeni. Fotoaparat ponuja malo morje nastavitev, v katerih se lahko začetnik hitro izgubi, izkušen uporabnik pa nastavi fotoaparat po svojih željah. E-420 se ponaša s klasičnim naborom možnosti za fotografiranje, a ima kar nekaj posebnosti. Predvsem sta tu živi pregled in ostrenje. Olympus je uporabil izkušnje iz sveta kompaktnežev in brez dvomov lahko zapišemo, da je to prvi fotoaparat, ki ima pri živem pregledu hitro ostrenje. Razvojniki so šli še korak dlje, saj fotoaparat prepoznava obraze in temu primerno prilagodi osvetlitev in ostrino. Pri tem smo ostali brez besed, v pozitivnem smislu seveda. Seveda je tudi tu na voljo povečava za natančnejše ostrenje, kar pride prav pri ročnem ostrenju. Naslednje v vrsti je pod/nadosvetlitev v načinu živega pregleda slike, tudi tu se vidi prenos znanja iz kompaktnežev. Pri živi sliki fotoaparat pokaže, kakšen bo pod- ali nadosvetljen posnetek. Tipalo je že star znanec in ne prinaša velikih sprememb. Šum je pri višjih občutljivostih dokaj izrazit in rahlo moteč, predvsem je treba biti pozoren na pravilno osvetlitev. Ostrenje ostaja tritočkovno, a je opazno boljše kot pri prejšnjih modelih. Je hitrejše in natančnejše, kar ga postavlja ob bok konkurenci, čeprav ima slednja več točk. A po drugi strani Olympus E-420 gladko zmaga pri ostrenju v načinu živega pregleda, edini pravi nasprotnik je Sony z modeloma A350 in A300.

Pravi posebnež je tudi objektiv, s katerim smo preizkušali ta fotoaparat. Olympus ju je predstavil v kompletu, kar je po svoje zanimiva, predvsem pa pogumna odločitev. Objektiv ima goriščnico 25 mm in zaslonko f2,8, in če to prevedemo v 35 mm svet, postane to klasika, 50 mm. Posebnost tega objektiva je velikost, saj meri v debelino le dobra 2 centimetra, premer filtra pa je 43 mm. Skupaj s fotoaparatom sta dober par, saj je vse skupaj še vedno zelo majhno v primerjavi z drugimi zrcalnorefleksnimi fotoaparati. Zgrajen je zelo trdno, tudi bajonet je kovinski. Pri najbolj odprti zaslonki je opaziti vinjetiranje, ki ga pri bolj zaprti zaslonki ni več. Ostrina je dobra, tudi na robovih ne razočara. Ostrenje je tako v ročnem kot avtomatskem načinu izvedeno elektronsko, kar pomeni, da na objektivu ni preklopa, ampak je to treba narediti v fotoaparatu. Pogrešali smo predvsem skalo, ki bi pokazala razdaljo, slednja bi bila lahko prikazana na zaslonu ali v iskalu. To bi močno olajšalo ročno ostrenje, tako v slabih svetlobnih razmerah kot pri ulični fotografiji.

Vse te možnosti dajo vedeti, da Olympus s tem fotoaparatom meri predvsem na tiste uporabnike, ki bi radi presedlali s kompaktnih na zrcalnorefleksne fotoaparate. Z njim bodo zadovoljni tudi tisti, ki bi radi poleg boljšega fotoaparata imeli rezervnega, ki bo dovolj majhen in zmogljiv, da bo vedno pri roki. Konkurenca je na tem področju bolj ali man bosa, svetla izjema je Pentax, ki ima kar lepo paleto tankih objektivov. A po drugi plati so njihovi fotoaparati večji, tudi objektivi so malce dražji. Olympus je naredil dobro potezo, s katero na eni strani meri na obstoječe uporabnike zrcalnorefleksnih fotoaparatov, po drugi pa prepričuje nove oziroma vabi iz sveta kompaktnežev. E-420 je tv navezi s 25 mm objektivom tako rekoč pravi »street« fotoaparat, primeren tudi za začetnike, od uporabnika zahteva pa predvsem eno – kreativnost. Slednje je tisto, kar dobra fotografija najbolj potrebuje.

Objavljeno: Moj mikro Julij-Avgust 2008 | Alan Orlič