Za

Ni veliko proizvajalcev, ki bi gojili kult malih fotoaparatov, saj namreč večina fotografov želi v rokah držati kaj večjega, naj se sliši še tako čudno. Večje ohišje namreč zagotavlja boljši oprijem, poleg tega je bolj podobno resnim, profesionalnim modelom. Kljub temu se je Olympus odločil za majhen fotoaparat in E-400 je trenutno zagotovo med najmanjšimi modeli. Na Photokini leta 2004 smo v intervjuju z Olympusovimi razvojniki izpostavili ravno velikost in kaže, da smo postavili pravo vprašanje. Za primerjavo: Fujifilm FinePix F6500fd je za kanček večji, a je slednji kompaktni model. Zanimivo je, da nima značilnega desnega odebeljenega dela, ampak le rahlo izbočitev, ki prav tako prispeva k boljšemu držanju.
Kot so nam povedali na letošnji Photokini, so morali inženirji na račun tako majhnega prostora razviti na novo kar nekaj delov, med drugim tudi napravo za samodejno odstranjevanje prašnih delcev, ki se naberejo pred tipalom. Sama velikost tipala in s tem povezana zrcalce in zaklop zagotovo omogočajo še manjše ohišje, a se seveda postavlja vprašanje, komu bo sploh namenjen tak fotoaparat. Gumbi so lepo razporejeni, vse pomembne možnosti so hitro dosegljive. Tako je na primer gumb za pod/nadosvetlitev poleg sprožilca, s pritiskom na OK pa nastavimo vse pomembne možnosti. Število točk za ostrenje ostaja skromno, le tri. Lahko bi bile postavljene malo bolj iz središča, saj bi s tem pridobile pri uporabnosti. Ko že omenjamo število točk za ostrenje, več jih je, laže izberemo pravo, včasih pa to uporabnike tudi moti. Za preklop med samodejnim in ročnim ostrenjem moramo v meni, zelo dobra možnost je kombinacija obeh, fotoaparat namreč to omogoča. Za fotografiranje ima na voljo celo vrsto programskih nastavitev, tudi 19 scenskih načinov. Čeprav naj bi bil fotograf z zrcalnorefleksnim fotoaparatom vešč fotografiranja, bodo slednji prišli prav marsikateremu začetniku. Pri uporabi se je Olympusov novinec dobro obnesel, tudi kakovost slike je dobra. Šum tipala pri višjih občutljivostih je približno na enaki ravni, kot ga ima Sony R1, in zaostaja za Nikonom D80 ali Canonom 400D. Večje tipalo tu pokaže svoje prednosti, manjše pa po drugi strani bolje izkoristi optiko, predvsem srednji del, ki je ponavadi tudi najostrejši.
E-400 je še najbolj podoben Olympusovi klasiki, predvsem seriji OM. S tem si bo zagotovo pridobil kar nekaj uporabnikov, tudi ljubiteljev popotovanj in gora, kjer je vsak gram še kako pomemben. A konkurenca mu močno diha za ovratnik.
Nikon se je tudi odločil za majhen fotoaparat. D40, ki ga bomo predstavili v naslednji številki, je v primerjavi z Olympusom v osnovi cenejši. Vsekakor je E-400 fotoaparat, ki smo ga od tega proizvajalca dolgo čakali in ga bo vesel marsikateri ljubitelj fotografije.

Proti

Alan Orlič