Za krivino. Kako smo že določali »pravšnjo« razdaljo gledalca od zaslona? Približujete se televizorju tako dolgo, dokler zaslon ne zajema celotnega ali večino vidnega polja. To je primerna razdalja, ki daje podoben občutek, kot ga imamo v kinodvorani. Pri televizorjih HD pa je lahko takšna razdalja premajhna in posamezniki z dobrim vidom razločijo točke na zaslonu. Tega pa ne želimo, ker je moteče. Težavo »vidnosti« točk reši zaslon ločljivosti UHD. Pike so manjše in jih je težje razločiti. Gledalec je lahko bližje zaslonu, se pa zato pojavijo druge težave. Ker so oči bližje zaslonu, je izrazitejša težava povezana z različnimi razdaljami od oči gledalca do sredine zaslona in do njegovega desnega in levega roba. Robove gledamo pod večjim kotom, »kot« je blizu omejitvam vidnega kota tehnologije LCD. Drugače povedano, kontrast in barve, ki jih vidimo na robovih zaslona, niso takšni, kot jih »opazimo« v njegovi sredini. To težavo reši ali pa vsaj omili zakrivljeni zaslon, katerega značilnost je, da je vsaka točka na zaslonu približno enako oddaljena od gledalčevih oči. Povsod na njem »vidimo« enake barve (te niso več izkrivljene) in kontrast. Zakrivljen zaslon ima smisel, daje nam »kinematografski« občutek, a le če sedimo na ravno pravšnji razdalji in na pravem mestu, tako da gledamo neposredno v sredino zaslona.

Proti krivini. Pri realni postavitvi televizorja v prostor lahko le redko dosežemo idealne razmere. Tako glede optimalne razdalje in kota gledanja za vse gledalce, zleknjene na zofi, kot svetlobnih razmer v prostoru. Težave z odsevom svetlobe (sijanje sonca skozi okna, svetloba svetil v prostoru) so pri zakrivljenem zaslonu izrazitejše kot pri ravnem. Kar smo opazili takoj, ko smo televizor postavili na njegovo mesto in ga niti še vključili nismo. Druga slaba stran zakrivljenega zaslona je ne ravno najlepši videz, ko je ta obešen na steno. Ni popolnoma nepomembno, da smo se navadili tanke televizorje obešati na steno, kjer jih »vidimo« kot sliko, ne več kot elektronsko napravo. Izdelovalci so se leta trudili, da so televizorji postali čim tanjši, tankost je tudi eden od razlogov, zakaj so sijalke LED na robovih televizorja, in ne za zaslonom, kar je s stališča tehnologije lokalne zatemnitve bolj primerna pozicija. Zdaj si predstavljajte, kako je na steni videti zakrivljeni televizor, katerega robovi štrlijo v prostor vsaj za deset do dvajset centimetrov. Pa še ena težava je. Čeprav tudi slika ravnega zaslona, gledana preveč od strani, ni najboljša, pa kdaj pa kdaj televizor gledamo tudi tako. Vidni kot, ki je sicer enak kot pri vsakem zaslonu v enaki tehnologiji, zavihani robovi nekoliko zmanjšajo. Drugače povedano, gledalec, ki ni na pravem mestu (je desno ali levo od osrednje pozicije), ima več težav, povezanih z vidnim kotom, kot pri ravnem zaslonu. Krivina pa tudi ne pride do izraza, če smo na pravem mestu in gledamo središčno točko zaslona, vendar predaleč od zaslona. Pri razdalji treh metrov v primeru tega televizorja krivina skoraj ni opazna.

Moj mikro, julij avgust 2014 | Marjan Kodelja