Novosti je veliko. Bistvena je, da dodatne storitve niso več del osnovnega menija, temveč ima vsaka dodeljen svoj program (kanal), tako kot ga ima televizijski program. Če je na primer na kanalu 1 TV Slovenija, na kanalu 2 Slovenija 2, je na kanalu 200 dostop do Facebooka in tako naprej. Za uporabnika je to hkrati dobra in slaba novica. Dobra, ker je dostop tako preprostejši, predvsem pa hitro dojemljiv, slaba pa, da lahko Telekom te dodatne storitve oziroma aplikacije kot bomo videli pozneje, zaračunava in jih tudi izklopi vsem, ki si jih ne želijo (in jih tudi ne plačujejo).
Netgem 8200 je hibridna naprava, ki zmore prebirati dva sočasna tokova IP-programov, hkrati pa ima vgrajen tudi sprejemnik DVB-T/C in je s tega vidika uporabna tudi za tiste, ki morda nočejo IP-televizije, bi pa radi vse drugo, kar je na voljo. Vgrajene ima vse potrebne vmesnike, med drugim optični vmesnik za priključitev avdio sistemov. Z njo Telekom prehaja na oddajanje zvoka v standardu 5.1. Vmesnik za brezžično omrežje služi za priklop naprave v omrežje, in ne zato, da nanj preko te priključimo druge naprave s podporo za WLAN. Torej ni hkrati brezžični usmerjevalnik. Naprava se sočasno navzven povezuje v dve omrežji: v Telekomovo omrežje za distribucijo TV-programov (multicast – kar počnejo vsi obstoječi STB-ji) in v internet, prek katerega pridobiva podatke, ki jih zahtevajo dodatne aplikacije. Ima pa še eno značilnost, in sicer da zna tudi povratno komunicirati z omrežjem (ne pa zgolj iz njega dobivati podatke), zato je nekatere nastavitve, kot je na primer spreminjanje vrstnega reda programov, kar so uporabniki lahko do zdaj počeli le znotraj operaterjevih servisnih spletnih strani (trenutno še ne deluje, bo pa menda v kratkem), mogoče narediti neposredno prek nje.
Največja razlika v primerjavi s dosedanjimi sprejemniki (STB-ji) je vgrajen trdi disk. Ta je velikosti 160 GB in omogoča, da prek vmesnika USB nanj priključimo tudi dodatne pomniliškene naprave. Disk je tu zato, da nanj snemamo programe, omogoča delovanje funkcije časovnega zamika in uporabo progresivnega prenosa pri videu na zahtevo (videoteka). Slednje pomeni, da se film naloži na disk, kjer je dostopen toliko časa, kolikor dovoljuje njegova licenca. Film se nato predvaja lokalno, kar je zelo pomembno pri uporabnikih, ki imajo »počasnejšo« povezavo. Pri tem načinu so uporabili varovanje avtorskih pravic Microsoft DRM 10, pri snemanju »živega« programa pa je uporabljana obstoječa zaščita (Verimatrix DRM). To pa pomeni, da karkoli boste posneli na trdi disk, drugega ne boste mogli predvajati, saj naprava pred začetkom predvajanja preveri veljavnost licence, in če potrditve ne dobi, predvajanje ni mogoče. Za snemanje enega programa, ko gledamo drugega, bo Telekom vsem, kjer je to mogoče, prek linije odprl dva TV-ja (prenos dveh različnih TV-programov sočasno), zato je pred kratkim spremenil naslove programov in uvedel MPEG-4 kot izključni prenosni standard. Ne bo pa omogočeno snemanje dveh programov hkrati.
Kot smo omenili, so aplikacije dosegljive prek televizijskih programov. Tako imenovani medijski center deluje z vsemi napravami, ki so združljivi s zahtevami skupine DLNA. Funkcionalno to pomeni, da STB, potem ko ga priključite v domače omrežje, preveri, ali so v njem medijske datoteke (od filmov do fotografij), jih popredalčka v ustrezne mape in jih zna predvajati na zaslonu televizorja, če to želimo. Sledijo Siolove novice, šport in vreme. Zanimivi sta še dve aplikaciji. Facebook in SiOL IO. Dostop do Facebooka deluje tako, da uporabnik najprej na servisni strani vpiše Facebookov račun in geslo, stran pa mu ponudi štirimestno številko PIN. Z njo vstopi v družabno omrežje preko televizorja. SiOL IO pa je zamišljen kot slovenski YouTube, kjer bodo uporabniki objavljali svoje posnetke, ki bodo dosegljivi na spletni strani, na zaslonu televizorja in telefona. Glede aplikacij še ena zanimivost. Obljubili so, da bodo kmalu objavili razvojno orodje (SDK), ki bo programerjem dopuščalo pisanje lastnih aplikacij. Vendar te ne bodo kar prosto dosegljive. Vsako bo Telekom najprej preveril in jo aktiviral šele, če bo z njo v vseh pogledih zadovoljen. Naprava je namreč popolnoma zaprta, vse nastavitve in nadgradnje izvede operater prek omrežja.
Telekom je za SiolBox le dodelal in vizualno predelal (poslovenil in nalepil svoje logotipe) menijski sistem Netgem 8200, ki sicer temelji na Linuxu. Zato ni izumljal tople vode, temveč sprejel tisto, kar je svetu že uveljavljeno. Vmesnik je zato všečen, sodoben in predvsem hiter. To se najbolj vidi pri izbiri programov, ko se nam na levi strani zaslona pokaže trak (obstoječi program je med tem normalno viden) z malimi ikonami programov. Prehajanje med temi ikonami je hitro in tekoče, tudi ko pridemo do spodnjega roba, in sistem mora prikazati ikono, ki ni na zaslonu, obstoječe pa premakniti za eno navzgor. Menijskih linijskih trakov in vrtiljakov (kot pri Applovih napravi) je veliko, pri vseh pa je opazno hitro delovanje brez zatikanj. Za dosedanje Siolove vmesnike tega ne moremo trditi. Pohvalno pa je tudi, da je daljinski upravljalnik radijski (RF), in ne infrardeči.
Cena in kritika
Po našem mnenju gre za napravo iz cenovnega ranga med 100 in 150 evri. (natančnega podatka o tem nimamo, saj lahko NetGem 8200 tudi v tujini dobite le pri operaterjih IP-televizije). Telekom jo pri vezavi za dve leti ponuja naročnikom IP-televizije za 49 €, temu pa je treba dodati še 4 evre mesečno za delovanje dodatnih storitev (aplikacij).
Vprašanje je, ali te sploh potrebujete. Kdor ima IP-televizijo, ima tudi dostop do interneta in vsaj eno napravo, ki je boljša zamenjava za informacijske aplikacije (novice, vreme, šport) in pa za dostop do Facebooka. Najprimernejši je pametni telefon v domačem brezžičnem omrežju. Kaj torej ostane? Možnost snemanja, časovni zamik in medijski center. A to vas bo stalo po 4 evre vsak mesec (štiri mesece vam ta strošek odpišejo)!
Napravo si lahko omislijo tudi naročniki zgolj z dostopom v internet in jo uporabijo kot sprejemnik DVB-T in sočasno snemalnik s funkcijo časovnega zamika in medijski center. Za 69 evrov plus 8 mesečno (prve štiri mesece zaračunajo 4 evre) pri dvoletni vezavi.
Naj omenimo, da so na trgu naprave, ki v nekaterih primerih prinašajo podobne funkcionalnosti in so hkrati odprte. Za te različne aplikacije razvija veliko ljudi, vse pa so dosegljive, če ima uporabnik nekaj računalniškega znanja in dobre živce. Tem SiolBox ni namenjen, saj meri na tiste, ki bi radi, da po tem, ko tehnik napravo postavi in jo poveže v omrežje, vse deluje, ne da bi sami morali še kaj storiti. Odločitev pa je seveda vaša. Naprava je zmogljiva in hitra, motijo pa nas tisti »prekleti« mesečni dodatni stroški, ki se jih, vsaj ko ste vezani, ne morate znebiti.
Moj mikro, September 2010 | Marjan Kodelja
