Dobrega pol leta po predstavitvi prvega profesionalnega modela s tipalom polne ločljivosti je Nikon udaril še enkrat, tokrat s fotoaparatom, namenjenim predvsem polprofesionalni im amaterski rabi. No ja, amaterski bi lahko mirno izpustili, saj je cena daleč od tega, a vseeno veliko dostopnejša, kot stane D3. Novinec se drži preizkušene formule glede velikosti in oblike ohišja, saj je na prvi pogled podoben modelu D300. A od tega ga loči malce višji osrednji del fotoaparata, kjer je prizma. Ta je na račun tipala polne velikosti 35 mm filma večja, kar gre seveda na račun višine. Držalo je dobro oblikovano, prav tako je dobra razporeditev gumbov, ki se jih hitro navadimo, še zlasti če ste že imeli opravka s katerim od resnejših Nikonovih fotoaparatov. Od tu naprej se pravzaprav začne zgodba D3, saj je večina notranjih delov enaka. Tipalo, procesor za obdelavo, sistem za ostrenje, prav tako za upravljanje bliskavice. Le zaklop zmore polovico manj proženj, kljub temu je številka 150.000 več kot zadovoljiva tako za profesionalno kot amatersko rabo. Na račun malce manjše prizme je snovalcem uspelo vdelati bliskavico, ki bo marsikomu prišla prav predvsem kot glavna bliskavica za nadzor oddaljenih. Na prvi pogled smo z D700 odpravili kar z levo roko, a temu še zdaleč ni tako. Če zapišemo, da je model D700 D3 v manjši preobleki, smo povedali tako rekoč vse. Tudi cena je bistveno nižja in za razliko si lahko kupite že zelo spodoben objektiv, kot je na primer Nikkor 14–24 mm. Glavno vprašanje, ki se poraja, je, zakaj je Nikon komaj dobrega pol leta po predstavitvi D3 predstavil ta fotoaparat, ki mu je na neki način močna konkurenca? Poglejmo vse skupaj z malce širšega kota. Na eni strani so profesionalni uporabniki, ki želijo le najboljše, tem je seveda namenjen D3. Tako mimogrede, v Sloveniji se najde kar nekaj amaterskih uporabnikov, ki ga tudi imajo. Po drugi strani ima D700 tako rekoč vse glavne atribute profesionalnega modela, predvsem glede kakovosti slike, in to je tisto, kar zanima večino amaterskih uporabnikov. Pri tem je cenovno veliko dostopnejši, in čeprav stane okoli štiri slovenske povprečne plače, si ga lahko zdaj kupi že tako rekoč vsak amaterski fotograf z malce debelejšo denarnico, teh pa niti ni tako malo. D700 je na neki način molzna kravica, ki od uporabnikov veselo pobira denar. A da ne bo narobe razumljeno, fotoaparat tudi veliko ponuja. Nikonu je tako uspelo dobro zapolniti vse segmente, od amaterskega do profesionalnega, in zadovoljiti tako rekoč vse okuse. Potrebujete dober in hiter fotoaparat, a vam je za tipalo polne velikosti malo mar? Tukaj je model D300. Stopničko več D700, še malce višje seveda D3. Pod njimi pa še D60 in D80, ki bo zelo verjetno kmalu zrel za menjavo. Nikon se tako zopet vihti na tisto mesto, kjer je bil nekoč, dokazuje, da je pravo fotografsko podjetje. A kljub temu velja, da za dobro fotografijo še zdaleč ni dovolj le dober fotoaparat, ampak tudi dober fotograf. In tu se pravzaprav zgodba šele začne.

Moj mikro, September 2008 | Bojan Stepančič