Že na prvi pogled se Nikon D5000 močno loči od cenejšega in nižje rangiranega brata D60. Da so razlike precejšnje tudi pod površjem, smo opazili že po nekaj narejenih posnetkih. D5000 se ponaša z novim, zmogljivejšim slikovnim senzorjem, ki zdaj premore 12 milijonov slikovnih pik in je isti kot pri D90. Hitrost zaporednega fotografiranja se je zvišala na 4 posnetke v sekundi. Naprednejši sistem avtomatskega ostrenja Nikon multi-CAM1000 (isti kot pri D90) premore 11 točk ostrenja ter 3D barvno sledenje motivu, pri katerem v načinu sledenja uporablja za pravilno izostritev 11 AF-točk ter podatke iz barvnega svetlomera.
S funkcijo živega predogleda slike na LCD-zaslonu se je pojavila tudi potreba po vrtljivem LCD-zaslonu. Nikon D5000 je tako eden redkih fotoaparatov DSLR, ki ima vgrajen tak zaslon. Ohišje je zelo kakovostno izdelano in daje v roki občutek trdnosti in zanesljivosti. Kljub majhnim dimenzijam fotoaparat lepo sede v roko in je dobro uravnotežen. Vrtljivi LCD- zaslon je prek kovinskega vzvoda pritrjen na spodnji del fotoaparata, vse skupaj pa je zelo robustno in kakovostno. Zaslon ima med premikanjem ravno pravšnjo tenzijo in po opravljeni nastavitvi ostane v želenem položaju. Splošni vtis glede kakovosti ohišja je zelo pozitiven in močno prekaša cenejše modele, škoda edino, da ohišja niso zatesnili proti vremenskim vplivom, s tem bi že tako odlično ohišje naredili še zanesljivejše.
Med testiranjem smo najprej opazili razliko pri hitrosti in natančnosti AF-sistema, ki se zelo razlikuje od tistega pri Nikonu D60. Tudi v zelo slabih svetlobnih razmerah je fotoaparat z vklopljeno sredinsko AF-točko, ki ima križni senzor, brezhibno in natančno izostril. Splošni vtis o delovanju AF-sistema je na las podoben tistemu pri dražjem modelu D90. Svetlomer je v multiconskem načinu zelo zanesljiv in prepozna večino danih situacij, tako se nam med fotografiranjem ni bilo treba ubadali s korekcijami osvetlitve. Barve so tipično nikonovske, malce toplejše in všečne, vendar z za odtenek bolj poudarjenimi kontrasti in s čistejšo rdečo ter močnejšo (resnejšo) zeleno barvo, modra pa v večini primerov deluje zelo sveže in brez pridiha. Nastavitev beline je pri večini razmer zelo natančna, eno z drugim prinese odlične rezultate, kar pomeni manj dodatne obdelave z računalnikom.
Fotoaparat ima kar nekaj možnosti slogov podajanja videza fotografije. Na testu smo večinoma uporabljali standardni način, malenkost smo spremenili le stopnjo izostritve, saj je digitalno ostrenje znotraj fotoaparata zelo nežno, čeprav zaradi kakovosti izpisa to ne bi bilo potrebno. Z digitalnim šumom se nismo obremenjevali in smo zelo suvereno uporabljali nastavitve do 800 ISO, pri višjih ISO-nastavitvah pa je bil šum že bolj izražen. Tradicionalno za Nikon je videz šuma pri visokih ISO takšen, da je zelo malo barvnega ter nekaj več monokromatskega šuma, ki se odraža v naključnih pikicah na fotografiji, vendar v celoti ne kvari videza fotografije. Predogled kadra ali slike prek LCD-zaslona je tista komponenta, ki je manjkala pri cenejših modelih, kot sta D60 ali D40x. Tokrat so vgradili predogled slike in mu dodali še zelo uporaben sistem ostrenja, ki je sposoben zaznavanja obrazov ter sledenja motivu. Treba je poudariti, da se tovrstno samodejno ostrenje izvaja neposredno prek slikovnega senzorja, in ne preko AF-modula v fotoaparatu, zato tudi nekaj počasnejše delovanje, vendar se je na testu izkazal predvsem z natančnostjo in zanesljivostjo. Možnost snemanja video posnetkov pri ločljivosti 1208 x 720 (720p) in 24 posnetki v sekundi ter z mono zvokom je dodatek, ki se ga bodo razveselili mnogi, ki jim video slika iz kompaktnih digitalnih fotoaparatov v kreativnem smislu ne zadošča. Možnost snemanja z večjim slikovnim senzorjem pomeni tudi kreativno rabo globinske ostrine, kar pri kompaktnih modelih ni mogoče, visoke ISO-nastavitve pa dajejo tudi v primerjavi z boljšimi polprofesionalnimi videokamerami superiorne rezultate.