Poglavar, kakor so ga poimenovali, je prišel in začel vladati. Pravzaprav je Nikonu manjkalo le še to – profesionalni fotoaparat z visoko ločljivostjo. In še z malce bolj zasoljeno ceno, a o tem pozneje.

Inženirji niso odkrivali tople vode pri obliki, saj jo je novinec gladko prevzel od modela D3. Pravzaprav ni tako rekoč nobene razlike, le x poleg imena ga izdaja. Veliko ohišje se odlično drži v rokah, dostop do vseh pomembnih možnosti je seveda prek gumbov. Pravzaprav je vse na tem fotoaparatu veliko, tudi iskalo in LCD-zaslon. Z D3 ima še kar nekaj skupnih točk, od sistema za ostrenje do baterije, spremembe so predvsem v drobovju. Tipalo z dvakratnim številom pik zahteva več obdelave, zato je tudi hitrost zaporednega zajema nižja, 5 oziroma 7 posnetkov na sekundo v načinu izreza. A ker Nikon s tem fotoaparatom niti ne meri toliko na športne fotografe, je to več kot dovolj. Pravzaprav postane ozko grlo pomnilniška kartica, ki mora biti dovolj hitra za to količino podatkov. kakovost slike je odlična, kljub večji gostoti pik D3x zmore spodobno sliko celo pri ISO 6400. Šum je pri povečavi na zaslonu sicer »lepo« viden, a ostanejo detajli, kar je pomembnejše. Tu je D3 seveda v prednosti, saj ima tipalo večje pike, ki zberejo več svetlobe. Če ga primerjamo s Sonyjevim A900, ki ima podobno tipalo, se Nikonov novinec bolje obnese pri višji občutljivosti, razlike postanejo vidne od ISO 800 dalje. A kot smo že povedali, ta fotoaparata temu niti nista namenjena. Večina bo uporabljala občutljivosti do ISO 1600, kjer se ta fotoaparat odlično obnese. Glede na to, da vsako barvo zapiše s kar 16 biti oziroma 65.536 odtenki, je pričakovan tudi visok dinamični razpon. Drugače povedano, fotoaparat, ki bo zadovoljil večino studijskih fotografov.

D3x smo opisali zelo na kratko, saj po eni plati o njem niti ni veliko za pisati. Osnova je znana, le drobovje je zamenjano in prilagojeno drugačnemu delu. Zato si raje poglejmo, kaj pravi konkurenca. Nikonu je uspelo dobro postaviti svojo linijo, saj ima pokrito tako rekoč vse. Manjka mu pravzaprav le še cenejši fotoaparat z visoko ločljivostjo, kot je recimo D700, v primerjavi z D3. Canonov 1Ds mark III je že star slabo leto in pol in je imel ob predstavitvi podobno ceno kot Nikonov novinec. Zdaj so vse oči uprte v 5D mark II, ki naj bi tekmoval predvsem z D700. Sony je tretji, ki ima fotoaparat s tipalom velikosti formata leica in zelo agresivno ceno. Kdo se bo v novem položaju najbolje obnesel, je težko napovedati, a dejstvo je, da se je Canonov primat močno zmanjšal in so ga drugi ujeli oziroma celo prehiteli. A tipalo je le en del enačbe, drug del so objektivi, kjer sta tako Nikon kot Sony močno pritisnila na plin. Slednji se spogleduje s Zeissovo optiko, Nikonovi objektivi so bili že od nekdaj visoko cenjeni, medtem ko Canonu kljub izboljšavam še vedno ne gre najbolje pri širokem kotu. A tudi če mu uspe, je cena novih objektivov dokaj zasoljena, celo v primerjavi z Zeissovimi. Sklepati na podlagi novih razmer je dokaj težko, predvsem zaradi Sonyja, ki igra svojo igro z agresivnimi cenami. Vsekakor zanimiv položaj, o katerem bomo še pisali.

Moj mikro, januar 2009 | Alan Orlič Belšak