Na priljubljeni zvok legendarnih vokalov imajo namreč neverjetno velik vpliv, saj nekateri originalni primerki svoje vrste opravljajo svoje poslanstvo že več kot 50 let. Velikomembranski kondenzatorski mikrofoni na elektronke, po domače lampe, so namreč krivi za večno težnjo po boljšem zvoku pevcev, pa tudi drugih glasbenih inštrumentov.
PRVA KLASIKA: NEUMANN
Prva klasika izmed omenjenih je vsekakor Neumannov U-47, prvič predstavljen nekaj let po 2. svetovni vojni in uporabljan na več platinastih ploščah in zgoščenkah, kot si lahko sploh zamislite. Snemalne tehnike in postavitve mikrofonov so bile v petdesetih in šestdesetih letih razvite do perfekcionizma, saj niso poznali več kot štirih stez na kolutniku. Zato pa so svojo vlogo odigrali vrhunsko zasnovani mikrofoni, ki danes dosegajo cene neslutenih razsežnosti, pa čeprav niti dva izmed njih ne zvenita enako. Po tolikih letih uporabe in staranja se namreč v raznih delih mikrofona nabere nesnaga (membrana), značilnosti elektronskih delov se precej odmikajo od svojih toleranc, pa tudi splošno ravnanje lastnika mikrofona se od osebka do osebka lahko razlikuje kot noč in dan. Ta model mikrofona so prenehali izdelovati sredi šestdesetih, vendar je iz teh osnov kasneje nastalo precejšnje število različnih Neumannovih modelov, vključno z M-147 in M-149, ki naj bi bila danes zvočno nekako najbližje prej omenjenemu retro monstrumu.
AKG IN REINKARNACIJE
Poleg Neumanna seveda obstajajo tudi druge klasike, kot je AKG-jev C-12, po zvoku malce svetlejši od U-47, vendar podobnega koncepta z elektronko in zunanjim napajalnikom. Tudi tega so nehali izdelovati v šestdesetih, vendar je pozneje doživel reinkarnacijo v AKG-jevem modelu C-12VR, ki tudi danes postavlja standarde vokalnih mikrofonov. Sicer se je pa podobno kot pri Neumannu iz tega modela razvila vrsta velikomembranskih, vendar zaradi modernih tehnologij izdelave (manj ročnega dela) tudi nekoliko cenejših mikrofonov. Zanimivo je, da so nekoč vse te mikrofone sestavljale pridne roke delavk, ki so vsak košček skrbno pregledale in pritrdile, medtem ko je danes večina procesov avtomatizirana. Oba načina lahko ponudita prvorazredne mikrofone, pa je med njima kaj razlike v zvoku? Vprašanje je podobno, kot če bi vprašali, ali je boljši sirov zavitek stare mame ali tisti iz hitroprehranske verige. Okusi so različni ...
CENA? »MALENKOST« ...
Če ste bili do zdaj radovedni glede cene takšnih primerkov, naj vas potolažim: kot povprečen lastnik računalnika s solidno zvočno kartico, verjetno takega mikrofona (še) ne potrebujete, saj vas še veliko pred tem čaka nakup razne druge opreme, da bi vsaj približno dosegli omenjeni standard kakovosti. Cena se namreč giblje nekje od 2000 do 4000 evrov za modele v redni prodaji, medtem ko dobro ohranjeni retro primerki dosegajo vrednosti novega avtomobila srednjega razreda.
NA REALNIH TLEH
Skratka, spustimo se na realna tla in premislimo, kaj preostane navadnim smrtnikom, ki bi radi dosegli podoben zvočni učinek, in to brez velikega finančnega vložka ali celo ogrožanja lastne eksistence.
Proizvodnja najmanj polovice današnjih »tube« mikrofonov namreč temelji na posnemanju prej omenjenih klasik, ki pa se enim posreči bolj, drugim manj. Nekateri gredo tudi tako daleč, da po zunanjosti dobesedno skopirajo vsak detajl omenjenih germanskih klasik, medtem ko jim pri zvoku ne sežejo niti do kolen. Seveda so to predvsem proizvajalci s Kitajske oziroma nekateri zahodni prodajalci, ki na kitajske velikoserijske izdelke lepijo svoj dizajn in blagovno znamko. Se pa najdejo med njimi tudi zelo solidni primerki, a zaradi nihanja kakovosti ne bi posebej izpostavljal nobenega izmed njih.
V mikrofonu so poleg membran in elektronk pomemben dejavnik tudi specializirani kondenzatorji in transformatorji, ki precej pripomorejo k dodatnem lesku omenjenega zvoka. Dober avdio transformator pa ni poceni stvar, zato ima večina kitajskih kopij namesto tega raje preprosto elektronsko vezje. Če je le mogoče, se pri izbiri mikrofona pozanimajte o kakovosti vdelanih komponent in morda boste z malce sreče naleteli na soliden primerek, ki bo komajda presegel ceno elastičnega vpetja prej omenjenega Neumanna.
Na voljo pa so tudi izdelki uglednih zahodnih proizvajalcev (npr. Lawson), ki naj bi se zvočno še bolj približali originalom. V mikrofone namreč vdelujejo vrhunske komponente v slogu omenjenih klasik, zato pa so le za odtenek cenejše od današnjih različic Neumanna in AKG-ja.
No, kljub vsemu pa tudi brez globokega poseganja v denarnico še ni vse izgubljeno. Teoretično bi želeni zvok mikrofonov lahko dobili s kombiniranjem različne analogne (predojačevalniki) in digitalne opreme, obstajajo pa tudi programska orodja za posnemanje zvokov različnih mikrofonov. Rezultat procesa bo seveda najbolj naraven, če se bo zgodil čim bližje izvoru zvoka, a treba se je pač spustiti v lov za čim boljšo kombinacijo omenjenih orodij. Če pa se bo kdaj kateri izmed pevskih velikanov napovedal, da pride v vaš domači studio posneti naslednji svetovni hit, potem pa le bodite pripravljeni na pretres družinskega proračuna ...
Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Igor Matičič
