Za

Lenovo Ideapad K1 ni nova zadeva. Je približno leto dni star model, ki je takrat konkuriral Samsungovemu Tabu 10.1 in prvemu ASUS Transformerju. Gre torej za tablico, ki temelji na sistemu Android Honeycomb 3.1. Zakaj je tablica še aktualna? Predvsem zaradi znižanja cene in brezplačne nadgradnje na najnovejši Android 4.0 Ice Cream Sandwich. Vse to seveda omogoča že v izhodišču precej močna platforma Tegra 2 z dvojedrnim gigaherčnim procesorjem in zmogljivo grafiko. Lenovo K1 je torej še vedno na prodajnih policah in sploh ni slab izbor. Proti najnovejšim tablicam, ki so skoraj za polovico tanjše, je videti malce debelinkasto in zaobljeno, ampak tablica prav lepo sede v roko in tudi več ur je ni problem držati v naročju (zaradi Tegre 2 smo med testiranjem pognali kar nekaj iger in vse so delovale hitro in lepo). Hkrati se cenovno s štiristotimi evri postavlja na raven iPada 2 (in mu povsem suvereno konkurira) ter le dobrih 100–140 evrov nad brezimenske kitajske tablice (sicer imajo mnoge boljši ekran – IPS), a vendarle Lenovu lažje zaupamo kot njim. Tablica ima na levi strani gumbe za vklop ter nastavljanje jakosti zvoka, na samem okviru prednje strani pa je le en fizičen gumb (izhod), medtem ko so sistemski gumbi nazaj, meni in menjava odprtih programov zdaj del zaslonskih bližnjic. Tablica je debela 13 milimetrov in tehta dobrih 750 gramov. Zaslon je brezhibno zaznaval dotike, za kar gre zahvala dobremu kapacitativnemu senzorju, ki obvlada tudi zaznavo več sočasnih pritiskov in gest, in čeprav ima ekran LED, so bile barve žive in naravne hkrati. Akumulator ni največji, zato nas ni presenetilo, da smo dosegli le povprečno avtonomijo. Tablico smo preizkušali s tovarniško nameščenim sistemom Honeycomb, kjer nam je bil všeč Lenovov pristop, ki gradi kar na navadni verziji sistema, nanjo pa namesti samo nekaj svojih dodatkov (teme, vtičniki, programi). To je odklon od navade konkurentov, ki v sistem vežejo še svoje dodatke in uporabniški vmesnik ter tako posegajo v drobovino operacijskega sistema, zaradi česar je nadgradnja težja. Na sredini zaslona so štiri bližnjice, ki zaženejo najpogostejše programe, seveda pa jih lahko tudi spreminjamo. Tablica je kljub sicer tekočemu delovanju nekajkrat za več sekund obstala, kakšen program se je zaprl, a popolnoma sesula se ni nikoli. Komunikacijsko je tablica dobro pokrita.

Proti

Škoda, da Lenovo gradi na cenejšem TN-zaslonu oziroma matriki, saj je bil vidni kot relativno slab. Glede na konkurenco tistega obdobja bi se lahko inženirji bolj potrudili tudi pri zvočnikih, saj zvok ob jakosti čez polovico postane opazno moten, kar pomeni, da smo z jakostjo precej omejeni. Zmogljivostno gledano se po testih malce bolje odreže precej cenejši ASUS Transformer, a K1 ostaja na ravni Samsungovega Taba 10.1 – razlike pa so v vse smeri manjše od desetih odstotkov. Kameri sta povprečni. Ni USB-vmesnika, uporabljen je zaseben Lenovov priključek, kar pomeni, da smo ob izgubi kabla ostali brez. Kdo se bo danes odločil za tablico za slabih štiristo evrov, ki je modelno stara, če lahko dobi novi iPad za 79 evrov več?

Moj mikro, poletje 2012 | Jaka Mele