Kakorkoli se zdi digitalna tehnika enostavna, temu še zdaleč ni tako. Če le pogledamo nekoliko v preteklost, opazimo, da so nekatera znana imena v tem času izginila, druga so izgubila svoj vodilni položaj, tretja pa so ostala na mestu. A prav posebno mesto ima Leica, zelo težko jo namreč uvrstimo v katero koli drugo skupino razen čisto posebno, nišno. Čeprav so še vedno zelo čislan proizvajalec, predvsem na področju optike in zanesljivosti delovanja, so že v analogni dobi začeli capljati za drugimi. So namreč eni izmed redkih, ki niso nikoli naredili analognega zrcalnorefleksnega fotoaparata z avtomatskim ostrenjem. Tudi v digitalni dobi so zaostajali, do modela M8 niso razvili svojega digitalnega fotoaparata, ampak so vedno sodelovali z drugimi in njihove modele prodajali pod svojimi znamkami. Za začetek s Fujifilmom, zdaj s Panasonicom. Sodelovanje med obema je rodilo kar nekaj zanimivih modelov, od katerih smo jih kar nekaj videli tudi z Leicino preobleko. Zadnji iz te serije le Digilux 3 oziroma DMC-L1, kakor mu pravijo pri Panasonicu. Za Panasonic je to zagotovo prelomnica, Leici je uspelo skupaj z Imaconom narediti digitalni zadek za R8 in R9, a pravzaprav je Digilux 3 čisto nekaj drugega.
Od kod je fotoaparat dobil osnovne poteze, ni treba posebej ugotavljati. Na prvi pogled spominja na klasično serijo M, a tu se spogledovanje konča. Če pogledamo še malce bližje v zgodovino, mu je po zunanjosti zelo blizu Digilux 2, vendar je ta bistveno večji. Če še malo pobrskamo po spominu, ima ta fotoaparat veliko skupnega z Oympusom E-330, od enakega tipala in živega pregleda slike, do velike podobnosti v ohišju. A tu se primerjava konča. Digilux je namreč čisto druga zgodba, namenjena na eni strani tistim, ki želijo drugačnost, in petičnim kupcem, saj še zdaleč ni poceni. Ohišje je dokaj oglato, predvsem stranske linije, desni del je prijetno odebeljen za boljše držanje. Gumbov je kar nekaj, podobno kot pri drugih podobnih modelih, a od tu naprej so posebnosti. Začnimo z vdelano bliskavico. Je namreč med redkimi, ki jo lahko uporabimo za odboj od stropa. Ob tem bo marsikdo začel protestirati, a ne pozabite − je vdelana. Snovalci so jo oblikovali tako, da se dvigne dokaj visoko, a preden jo vrnemo na njeno mesto, jo lahko zaustavimo v položaju, ki gleda proti stropu. Domiselna in čisto uporabna zvijača, ki bi jo lahko posnemali tudi drugi. Naslednji na vrsti je sprožilec, ki je postavljen znotraj obroča za nastavitev časa. Pod njima so še preklopniki za nastavitev načina fotografiranja ter merjenja svetlobe. Na obroču za nastavitev časa boste zaman iskali druge možnosti, kot je prioriteta zaslonke ali scenski načini. Digilux 3 ima nastavitev zaslonke izvedeno z objektivom, ki ima obroč za nastavitev zaslonke. Oba imata sicer možnost preklopa v avtomatski način, a tu se vsa avtomatika konča. To je že prvi znak, da fotoaparat ni namenjen začetnikom. Iskalo je dokaj izbočeno in postavljeno skrajno levo, kar omogoča pogled z obema očesoma, podobno kot pri Leicah serije M. Na prvi pogled težje, a ko se navadimo, smo hitreje pripravljeni na fotografiranje. Digilux 3 dobite le v kompletu z objektivom, kar je glede na zasnovo logično. Razpon goriščnice je odličen, od 28 do 100 mm (primerljiv s 35 mm objektivi), zaslonka se na celotnem območju spremeni le za polovico vrednosti. Poleg tega ima objektiv optični umirjevalnik, kar je v svetu sistema 4/3 prava redkost. S kakovostjo slike smo bili zadovoljni, je dokaj podobna kot pri Olympusu E-330, kar je tudi pričakovano. Morda je še za malenkost manj šuma, čeprav to niti ni tako pomembno. Bolj smo bili razočarani glede iskala, ki je dokaj temno in je ročno ostrenje praktično nemogoče. Marsikateri lastnik klasične Leice bo to pogrešal. Tudi točke za ostrenje so le tri, čeprav fotoaparat ni namenjen profesionalni rabi. Ima pa zato drugo uporabno nastavitev − ko naredimo posnetek, ga najprej pokaže celega, nato pa še izrez v centru, kar nam preprosto omogoča, da preverimo ostrino.
Glavno vprašanje je, komu je fotoaparat sploh namenjen oziroma zaradi česa ga bodo uporabniki kupovali. Na eni strani so zagotovo že omenjena skupina kupcev, ki imajo globljo denarnico in želijo nekaj posebnega. Drugi razlog je objektiv, ki nosi ime Leica. Tretji, prav tako pomemben marsikateremu uporabniku, ki da na tradicijo, je majhen rdeč logo z veliko prepoznavnostjo. Ker ima Panasonic povsem enak fotoaparat, le z drugim imenom, je seveda na mestu vprašanje, ali je Leicin logotip res toliko vreden. A odgovor na to bodo morali najti kupci.

Alan Orlič | Sandi Pelko