HTC One je podoben predhodniku, vendar večji, bolj »kovinski«, z bolj zaobljenimi robovi. Ali je zato lepši, je stvar okusa. Telefon je daljši, širina pa ostaja skoraj enaka lanskemu modelu, zato uporaba z eno roko ni dosti težja. Če so dlani dovolj velike. Težave z ergonomijo uporabe ostajajo enake. Kovinska gladka površina hrbtne plošče pomeni, da je telefon spolzek in lahko, če so roke potne in nismo pazljivi, zdrsne z dlani. Zaslon je 5-palčni (12,7 centimetra), ker pa v spodnjem črnem pasu ni več tipk, saj se je upravljanje v celoti preselilo na zaslon, je »uporabna« velikost zaslona skoraj enaka lanskemu modelu, ki ima 4,7-palčni zaslon. Z velikostjo zaslona je povezan še en podatek. Ker je zaslon večji, ločljivost pa ostaja enaka (1080 x 1920 pik), se je gostota pik s 469 znižala na 441 pik na palec.
Fotografsko tipalo je enako, spet ločljivosti 4,1 milijona pik. HTC vztraja pri mnenju, da je za kakovost fotografije bolje, če je ločljivost tipala nižja, so pa zato posamezne točke na njem večje. Kljub veljavnemu prepričanju, da na kakovost fotografije med drugim vpliva tudi ločljivost. Pri lanskem modelu nas je zmotilo razmeroma veliko šuma na fotografijah, posnetih v dobrih svetlobnih razmerah. Fotografije, ki jih v enakih razmerah dela letošnji model, imajo manj šuma. Škoda, da novi model nima optične stabilizacije slike. Bistvena novost fotografskega dela je dodatno tipalo za merjenje globine, kar HTC imenuje »dvojna kamera« (dual camera).
Tipalo za merjenje globine je postavljeno pod zgornji rob telefona, približno centimeter nad glavnim, nekoliko večjim objektivom. Pri vsakem fotografiranju izmeri podatke o oddaljenosti objektov na fotografiji, ti podatki pa so na voljo za bolj ali manj zanimive učinke. Tudi tistega, da je oseba v ospredju izostrena, ozadje pa zamegljeno. Marsikaj od tega ponujajo tudi tekmeci, le da so učinki pri njih stvar snemanja serije fotografij in programske opreme, ki jih združi v eno. Kaj je bolje, je stvar razprave, predvsem ker menimo, da tovrstnih zadev večina uporabnikov ne uporablja prav pogosto.
Optični sistemi za merjenje razdalje med objektom v vidnem polju in »merilcem« niso novost. Metoda stereoskopije uporablja dve leči (objektiva), vsaka pa vidi objekt pod različnim kotom. »Instrument« izmeri kot, ki je potreben, da obe sliki poravna v eno, s Pitagorovim izrekom pa nato lahko izračunamo razdaljo. Dve »kameri« v HTC Onu počneta ravno to, izmerita razdalje do več objektov na fotografiji in fotografijo opremita s podatki o globini.
Čeprav je tehnologija »dvojne kamere« zanimiva, je njena uporabnost vprašljiva. Raje bi videli, da bi HTC več naredil na področju kakovosti fotografij, ki jih posname tipalo, pri katerem vztraja, če že ne more dobiti tipala z višjo ločljivostjo. Kot zanimivost naj omenimo, da je Apple pred dvema letoma zaprosil za patent dveh kamer, vendar ne za enak namen. Pri njegovi tehnologiji gre za to, da eno tipalo zajame le podatke o barvah, drugo pa o svetlosti. Dvojna konfiguracija tipal pomeni, da je ves fotografski modul tanjši, zato je tanjša lahko tudi naprava, v katero je vgrajena.
Moj mikro, julij avgust 2014 | Marjan Kodelja |
