Pravzaprav bi lahko bil telefon, velikost je ustrezna, zaslon občutljiv na dotik, manjka le še numerična tipkovnica. A kljub temu gre le za videokamero, ki poskuša z nekaj zanimivimi inovativnimi prijemi. Elegantno črno ohišje je v celoti plastično, z le dvema gumboma, za vklop in snemanje. Za drugo poskrbi velik zaslon, prek katerega spreminjamo vse nastavitve. Tukaj se bodo mnenja kresala, saj je zaslon postavljen pokončno in za prikaz videa izkorišča le manjši del. Playtouch ima vgrajeno tudi tipalo za postavitev in v ležečem položaju pri predvajanju izkoristimo celoten zaslon. Drugače kot Flip ima vgrajenega zelo malo pomnilnika in je odvisen od zunanjega pomnilnika v obliki pomnilniških kartic tipa SD. USB-vtič ima podobno kot Flip vgrajen v ohišje, a je bolj diskretno skrit pod gumijastim pokrovom. Poleg se skriva tudi izhod HDMI, ima pa tudi klasični izhod A/V. Preseneča mikrofonski vtič, ki smo ga pri teh kamerah prvič opazili. Uporaba je preprosta, velike tipke so včasih že kar strašljive. V primerjavi s Flipom ga lahko uporabimo tudi kot fotoaparat in ima nekaj video učinkov, na primer črno-belo snemanje ali povečano nasičenost barv. Sprememba goriščnice je programska in jo lahko spreminjamo med snemanjem, a je izvedena dokaj trdo. Playtouch zna snemati v polni ločljivosti HD, posnetke pa lovi pri 5 milijonih pik. Kakovost je zadovoljiva, programsko spremembo goriščnice vam odsvetujemo, raje stopite bližje. Tudi fotografski del bi lahko bil boljši, saj je šum zelo hitro viden. Programska oprema je podobno kot pri drugih Kodakovih izdelkih ArcSoft Impression, ki pa glede na druge ponuja nekaj več možnosti, vključno z rezanjem videa. Kodakov Playtouch je zanimiv, ima nekaj naprednejših možnosti, a vprašanje je, ali bo na dotik občutljiv zaslon dovolj velik magnet.

Moj mikro, januar 2011 | Alan Orlič