Za

Eden od pionirjev digitalnih okvirjev se je z novimi modeli podal še korak dlje. Tokrat z načinom upravljanja. Namesto da bi bili gumbi skriti zadaj, so priročno postavljeni na sprednji strani, a še tu so skriti pred očmi. Del okvirja je namreč občutljiv na dotik, in ko se ga dotaknemo, zasvetijo lučke in upravljanje se lahko začne. A razvojniki so šli še korak dlje, spodnji občutljivi del lahko uporabimo za listanje naprej oziroma nazaj. Podobno kot bi listali po knjigi. Od tu naprej lahko rečemo, da gre za klasičen foto okvir. Na zadnji strani množica različnih priključkov, od bralnikov pomnilniških kartic do USB-priključkov. Stojalo je prirejeno tako za ležečo kot za stoječo postavitev, prav tako so na voljo luknje za pritrditev na zid, najde se celo navoj za postavitev na stativ. Poleg formata JPEG zna dražji novinec predvajati zvočne posnetke MP3, za piko na i pa tudi različne video posnetke. Če predvajanja glasbe in videa ne potrebujete, je na voljo model P820, ki tega nima, seveda je tudi cenejši.

Proti

Število prikazanih barv je dokaj nizko in na daljših enakomernih prehodih hitro pride do kockanja slike. Zvočniki bi bili lahko malce močnejši, čeprav še kar spodobno opravijo svoje delo. Med različnimi možnostmi za preliv ene slike v drugo smo pogrešali čisto navaden mehki prehod, če ne že med dvema slikama pa z vmesnim prehodom v črnino. Pogrešali smo tudi baterijo, ki bi recimo zdržala vsaj 10 minut. In če nas je na dotik občutljiv rob okvirja zelo navdušil, razvijmo idejo še korak naprej. Lahko bi imel tudi povečavo slike z navpičnim drsnikom, kar bi sicer prišlo prav predvsem zahtevnejšim. Vsekakor je ideja z okvirjem, občutljivim na dotik, zelo dobra.

Moj mikro, december 2009 | Gregor Sluga