To pa poznamo in jo večina tudi vsak dan uporablja. Zaslon telefona ali tablice ima dodatno plast z lastnostjo kapacitivnosti. Pri iPhonu 5 je ta že integrirana v 'sendvič' strukturo LCD-zaslona, pri vseh ostalih pa je kot dodatna plast dodana nad zaslon in pod zaščitno stekleno plastjo. Predmet, katerega dotik zazna, mora biti prevoden, ker pa naprave večinoma upravljamo s prsti, to ni težava. Kaj pa, ko potrebujemo večjo natančnost (ločljivost) zaznave in pa možnost zaznave sile, s katero pritiskamo? V tem primeru kapacitivna tehnologija odpove, v ospredje pa stopi tehnologija, ki smo jo vajeni iz nekih drugih naprav – grafičnih tablic. Za delo z njimi uporabljamo peresa. Na začetku so bila ta velika in nerodna, potrebovala so tudi povezavo s kablom na samo napravo (ali pa so vsebovala baterije), danes pa so pasivna, lahka in predvsem brezvrvična.
Tudi v tem primeru ima naprava dodano dodatno plast. V resnici ima družina naprav Note dve plasti, eno kapacitivno, zaradi česar jih lahko upravljamo s prsti, in eno EMR-plast, ki omogoča delovanje peresa. Preprosto rečeno ta v smeri proti površju naprave oddaja šibko magnetno polje, ki jo sprejema indukcijsko vezje peresa. Magnetno valovanja v peresu inducira električni tok, ki ga ta uporablja za delovanje svoje (preproste) elektronike, ta pa prek konice peresa nazaj proti površini naprave oddaja svoje magnetno polje. Njegov magnetni signal, ki je omejen na malo površino, s katero se konica dotika površine zaslona, sprejmejo tipala EMR-plasti in izračunajo položaj, kjer je do dotika prišlo. Tipala ne zaznavajo le tega, ampak tudi kot, pod katerim je do dotika prišlo, moč (silo) pritiska in pa hitrost, s katero se pisalo premika. Če smo povsem odkriti, ne gre za stalno magnetno polje, temveč pulzirajoče. Elektronika, ki nadzira delovanje plasti EMR, vklaplja in izklaplja magnetno polje, da tipala lahko zaznajo polje peresa.
Tipalo plasti EMR, ta je iz za svetlobno prepustne snovi, je prevlečeno s tankim filmom (nanosom), ki tvori veliko majhnih zaključenih zank (antene oziroma tuljave), urejenih v matriko z osjo x in y (koordinatni sistem). Na hrbtu plasti tipal je plast, ki blokira elektromagnetni šum, ki ga povzročajo električni elementi naprave. Cilj je, da ta šum ne vpliva na delovanje zaznave dotika. Kljub temu je plast debela le 0,6 milimetra ali celo manj. Nadzorno vezje izbere antene v plasti, katerim pošlje šibek izmenični tok, zaradi katerega te ustvarijo magnetno polje. Ko 'gre' pero skozi polje, 'ujame' magnetno energijo in jo prek svojega resonančnega vezja pošlje nazaj. Elektronika zazna grobi položaj peresa tako, da 'vzburja' naključne tuljave, pozneje pa le tuljave, ki so v bližini zaznanega dotika, da natančneje izračuna položaj.
Tehnologija EMR lahko zazna položaj peresa tudi takrat, ko se njegova konica fizično ne dotika površine zaslona naprave. Ta 'lebdi' v zraku nad površino, a še vedno ne predaleč. Prav tako je manj občutljiva na napake, saj ne zazna dotika drugih predmetov, ko se površine dotaknemo z dlanjo, prstom ali čim drugim. Kot smo dejali, lahko tehnologija zazna tudi silo dotika, pri tem pa loči med 256 različno močnimi pritiski pri običajnih napravah, pa vse do 1024 pri napravah, namenjenih profesionalni rabi.
Če je tehnologija vgrajena v zaslon LCD, je treba blokirati magnetna polja, ki jih ustvarja električni usmernik naprave, svetila zaslona in podobno, da delovanje peresa ni moteno. Poleg samega ščita na plasti se je treba tudi pozabavati s pravim položajem elementov oziroma prilagoditi frekvence njihovega delovanja, da niso v območju delovanja plasti EMR.
Moj mikro November December 2012 | Jan Kosmač
